Kdor ostane v meni in jaz v njem, ta obrodi obilo sadu, kajti brez mene ne morete storiti ničesar (Jn 15,5). Naša ustanoviteljica s. Angela Kotnik je zapisala: Osnovno poslanstvo Družine Kristusa Odrešenika je življenje v edinosti s Kristusom, kakor je Kristus živel v edinosti s svojim Očetom. Naše poslanstvo je delež pri Njegovem poslanstvu.

Svojo ljubezen do Očeta in nas nam Jezus najgloblje razodeva prav v evharistiji. Na to pot ljubezni vabi evharistični Jezus tudi nas.

Odnosi so včasih zelo naporni, ker drugi ljudje preprosto niso po naši meri. Tudi ko se najbolj potrudimo, se včasih zdi, da govorimo drug mimo drugega, da se naše besede tudi takrat, ko imamo najboljši namen, iztekajo v prazno. Kolikokrat sem se počutila nemočno, ko sem srečala človeka v stiski, pa se mu nisem znala približati ali pa mi tega preprosto ni dovolil.

Pri maši sem po obhajilu večkrat začutila, da sem zelo osebno povezana z vsemi, ki so bili pri obhajilu. Zavedela sem se, da smo po tem, ko smo vsi zaužili Njega, v Njem eno. Včasih je bil v to enost privzet kdo, ki mi ni bil ravno najbolj ljub. Ko pa sem vztrajala v tej zavesti enosti tudi z njim, se je počasi razblinil ves odpor in sem ga ugledala v povsem novi luči. Potem sem to enost razširila tudi na druge, na vse, ki so kakorkoli navzoči v mojem življenju. Vse sence, ki so včasih zaznamovale kakšen odnos, so se druga za drugo razblinjale in z vsemi sem se srečala v povsem novi razsežnosti: v Gospodovem duhu. Ko sem se naučila bolj dosledno gledati skozi evharistijo vse tiste, h katerim sem se čutila tako ali drugače poslano, se je v moji notranjosti nanje razlila svetloba, ki me je osvobodila vsakega obsojanja in presojanja. Srečanje s človekom je bilo potem preprosto, brez zadrege in mučnega iskanja pravih besed, v odprtosti srca, v srečanju duše z dušo. Kadarkoli pred srečanjem s človekom najprej poiščem z njim enost v evharistiji, je Gospod sam tisti, ki vstopi v ta odnos in ga oblikuje po svoji meri. Zame apostolat tako ni v mojem oznanjevanju, prepričevanju in dokazovanju, ampak v srečanju s človekom pri obhajilu, ko vso pobudo prepustim Gospodu in vem, da bo svoje delo opravil popolno, če se le jaz ne vmešavam s svojo mero. Vedno znova me preseneti pozitiven odziv. Apostolat ni stvar moje odločitve in ne sme biti odvisen od moje gorečnosti, ampak je povsem Njegovo delo. Vse, kar moram storiti jaz, je le to, da Mu odprem svoje srce, prisluhnem Njegovemu navdihu, Mu človeka, ki ga je izbral, izročim in potem samo opazujem, kako po meni deluje On sam.

Evharistija je tako zame izvir mojega osebnega življenja in vseh odnosov. V njej se čutim v celoti sprejeto in ljubljeno, tako kot sem, in samo v njej in z njo je moja ljubezen brezpogojna, ker mojo mero nadomesti njegova brezmejnost.

Danes srečujemo mnoge, ki so odrinjeni na rob družbe, se borijo za preživetje in nekateri so celo brez doma, bolni, osamljeni, ujeti v različne zasvojenosti, vsi pa lačni ljubezni in razumevanja. Jezus v evharistiji nam odpira oči srca, da v svojih bližnjih, ki potrebujejo našo pomoč, spoznamo Njega samega: Karkoli ste storili enemu izmed teh mojih najmanjših bratov, ste storili meni (Mt 25,40).