Ko se zjutraj zbudim, skozi okno prodira dan. Zavem se svetlobe in mi je lepo. Spet mi je dan en dan, spet sem in bom obdarovan.

V meni se prebudi tiho veselje nad življenjem, začutim ga v sebi. Voda mi dobro dene, telesne vaje me poživijo, sem kot na novo ustvarjen. Pred menoj je ikona Matere Božje in Križani. Molim: kako dobra je Gospodova beseda, kar sama gre vame. Najlepše mi je, ko v rokah držim kruh in Hostijo, ko pijem iz Gospodovega keliha. Okušam, kako dober je Kruh, kako dober je Gospod. Pri zajtrku me prevzame začudenje, kako On, moj Stvarnik, skrbi zame: hrani vse moje čute, vse bitje se hrani iz Njega, sem dojenček na njegovih prsih. Spreleti me občutek obdarjenosti in veselje nad vsem. In sam se počutim Njegov dar, dan meni in v sebi čutim Darovalca €“ večno Živega in Ljubečega.

V meni se rodi hvaležnost, ko se doživim obdarjenega, spoznam: nič ni mojega. Takrat sem evharističen in ves dan ena sama evharistija.

Srečen sem, če me kdo obdari, res vesel, če jaz lahko koga. Nekaj čudovitega je biti obdarovan, nekaj božanskega me spreleti, če sem za nekoga dar, če se mu lahko podarim. Polnost dneva doživim, ko se uresniči v meni izmenično, medsebojno obdarovanje: ko Gospodu s kruhom in vinom prinesem sebe, on pa mi ga vrne spremenjenega vase. Kakšna zamenjava! Vse, kar je moje, je Njegovo, in vse Njegovo je moje! On v meni, jaz v Njem. Kruh, tih in preprost, ki je pred menoj, se mi želi podariti in me naučiti veliko skrivnost: vzemi me in jej me, da boš dober kruh za druge. Vsi so, smo, lačni tega kruha €“ kruha ljubezni. Nihče ne more živeti brez tega kruha, ki daje življenje, nihče brez medsebojnega podarjanja in obdarovanja. Vsak dar želi biti podarjen, vsak kruh zaužit. Kruh me uči, kako naj živim za druge. Gospod vzame v roke kruh, se zahvali in mi pravi: Vzemi in jej, to je moje telo, ki se daje zate. V njem se mi podarja sam Bog.

V tej besedi se skriva dar in podaritev. Dar ostane dar, če ga podarim D(d)rugemu in si ga ne lastim. Ko sebe sprejemam kot darovani dar in se darujem Bogu z vsem srcem, vso dušo in vsemi močmi, opravljam zahvalno daritev. Če darujem le nekaj svojega in ne sebe vsega, ne morem govoriti o daritvi. Daritev bodi ti življenje celo: oltar najlepši je €“ srca oltar. Ljubezen sveta v njem €“ nebešk' je žar, Gospodu žrtva €“ vsako dobro delo (Simon Gregorčič). Jezus je sebe razumel kot Očetov dar svetu, za katerega se daruje: v kruhu in vinu mu daruje svoje telo in svojo kri. Sebe izroča kot razlomljeni kruh v roke lačnega človeštva. Po tej nenehni evharistični daritvi nas Oče neprenehoma ljubi. Po njej smo deležni Sinove neminljive ljubezni, ki nas usposablja za vsakdanjo medsebojno podaritev.

Posvetimo se, ko se podarimo. Kjer ni podaritve, ni posvetitve. Smo izbrani dar: kruh in vino za Kristusovo daritev, ki jo obhajamo dnevno in se uresničuje v medsebojnih odnosih.