Skupnost smo sestre, bratje, ki živimo podaritev Gospodu v isti karizmi. Ne živimo kot posamezniki, ampak kot skupnost, ki jo skupaj oblikujemo, gradimo ali podiramo. Vsaka skupnost ima svojo dinamiko in je kot živo telo, v katerem je vsak ud pomemben in dragocen. Če ni tako, skupnost životari ali živi na pol in predvsem ne pričuje za upanje, odrešenje, ljubezen, ki nam je darovana v Gospodu in po njem.

Da skupnost zaživi kot telo, pa potrebuje čas zasebnosti, kjer se sobratje, sosestre srečujemo. Zbiramo se pri molitvi, obedih, srečujemo se v poslanstvu, pri razvedrilu in služenju. V vsem tem nas Gospod zbližuje, oblikuje, vabi na pot spreobrnjenja in veselega podarjanja drugim. Posebej pomemben čas in srce za življenje skupnosti pa je maša skupnosti, saj se tu srečujemo v tem, kar resnično živimo, v naši podaritvi Gospodu. Tu je središče, saj smo zbrani z Njim, ob Njegovi mizi in tu nas Gospod nagovori v svoji Besedi, bogoslužnih besedilih, v pesmih, v tišini in zbranosti. Hranimo se z Njegovim telesom in krvjo. Nahranjeni z Njim postajamo eno telo, ki se bo razlomilo in razdalo v služenju sosestram, sobratom in v poslanstvu, ki ga opravljamo. Pri evharistični mizi se Gospod sam lomi za nas in nam daje vzor, kako naj se dajemo v hrano vsem. On lomi samega sebe, da bi se tudi mi pustili razlomiti in pojesti. Konkretno: da bi dali vse svoje sposobnosti, talente, €Ś in čas za druge in v tem bomo za povrh našli tudi svojo srečo.

Maša skupnosti je dogodek, ko prisluhnemo sporočilu, ki ga ima Gospod ne le zame, ampak za celo skupnost. Vodi nas po svoji Besedi, nagovoru, ki nam je podarjen. Maša skupnosti je lahko tudi priložnost, da si povemo svojo osebno izkušnjo Gospoda in življenja z Njim, da podelimo, v čem in kako nas nagovarja Njegova beseda. Tako se zaupamo drug drugemu in se damo spoznati v svoji globoki notranjosti in doživljanju. V teh trenutkih odkrivam, doživljam svoje sestre drugače kot v srečanjih čez dan. V njih odkrivam bogastvo notranjega življenja, ki je sad hoje za Njim in prepuščanja delovanju Njegovi milosti. Moj pogled nanje je bogatejši in vidim bolj celostno.

Maša skupnosti je tudi dogodek sprave in novega začenjanja v odnosih. Skupnost je namreč zahtevna, saj mora vsak prisluhniti drugemu, mu dati prostor, ga upoštevati in spoštovati, celo ljubiti. Skupnost je kraj brušenja in rasti, nemalokrat bolečine, saj kliče k spreobrnjenju. Vsak od nas, ki živimo v redovnih skupnostih, ve, kako je to včasih težko. Ljubiti brata ali sestro, ki ti ni ravno pri srcu in ti gre preprosto na živce s svojimi navadami, idejami itd. Ob svojem bratu, sestri imam priložnost rasti. Spreminjam se, ko razširim srce zanj in ob njem odkrivam lastne napake in nepopolnosti ter se kot tak sprejmem in vzljubim. Maša skupnosti je priložnost, da se vsega tega zavem in očistim svoj pogled na sosestro, sobrata. V skupni evharistiji črpam moč za sprejemanje in odpuščanje ter se zahvaljujem za vse lepo, kar mi Gospod podarja po sosestrah, sobratih. Evharistija me uči tudi služenja in sklanjanja k nogam sosester, sobratov, kakor se Gospod sklanja k mojim in me z neskončno potrpežljivostjo ljubi.

Skupna evharistija je tako vir moči zame in za skupnost. Povezuje nas in utrjuje med nami vezi, da ostajamo skupaj in se ne izgubi nobeden, saj nosimo del odgovornosti za sosestro, sobrata. Osrečujoče je živeti v skupnosti, kjer je Gospod v središču. V Njem in zaradi Njega iščem dobro za svoje sestre, brate, ki mi jih podarja in tudi sama postajam dar zanje.