Evharistija je velika vzgojna šola za vse, ki jo prejemamo. Jezus nas v Evharistiji zares spreminja v nove ljudi, da bi v polnosti zaživeli svojo bogopodobnost, po kateri smo bili ustvarjeni in v katero smo po krstu vključeni.

Oglejmo si tri svetopisemska poročila o Evharistiji: najprej trije evangelisti €“ sinoptiki o ustanovitvi Evharistije, tisti, ki so bili zraven ali so zvedeli iz prve roke po pripovedovanju: Mt 26,26€“30; Mr 14,22€“26 in Lk 22,14€“23. Potem evangelist Janez, ki je zapisal svoje doživetje in videnje: Jn 13,1€“17.31€“34. In apostol Pavel, ki je prejel razodetje skrivnosti na poti v Damask: Apd 9,1€“19; 1 Kor 11,23€“26.

Dejansko gre za dve različici poročila: sinoptiki in Pavel govorijo o Kruhu in Vinu. Preberimo Matejevo poročilo: "Medtem ko so jedli, je Jezus vzel kruh, blagoslovil, razlomil, dal učencem in rekel: 'Vzemite, jejte, to je moje telo.' Nato je vzel kelih, se zahvalil, jim ga dal in rekel: 'Pijte iz njega vsi. To je namreč moja kri zaveze, ki se preliva za mnoge v odpuščanje grehov.'" Janez govori o umivanju nog; preberimo: "Nato je vlil vode v umivalnik in začel učencem umivati noge in jih brisati s platnom, s katerim je bil opasan. 'Če sem torej jaz, Gospod in Učitelj, vam umil noge, ste tudi vi dolžni drug drugemu umivati noge. Zgled sem vam namreč dal, da bi tudi vi delali tako, kakor sem jaz vam storil.'"

Nekoliko se poglobimo v Janezovo poročilo o postavitvi "Evharistije", ker je to zelo značilno in zgovorno. Podaja nam vidik, ki ga navadno nimamo v mislih ob Evharistiji. Janez je namreč tisti, ki je zapisal: "Bog je ljubezen" (1 Jn 4,16)! On je tudi zapisal Jezusovo sporočilo o novi zapovedi, da naj ljubimo tako, kakor je ljubil on (prim. Jn 13,34).

Evharistija je najvišji izraz Jezusove ljubezni: Evharistija kot darovanje in Evharistija kot služenje. Oboje je otipljiva Jezusova navzočnost: ena materialna v Kruhu in Vinu, druga dejavna v delih ljubezni do bližnjega. Meniške ustanove so drugo navzočnost dobro uresničevale: ljubezen do bližnjega so gojili kot bogoslužje. Navedimo iz Benediktovega pravila: "Vse goste, ki pridejo, jih je treba sprejeti kakor Kristusa: "Gost sem bil in ste me sprejeli" (prim. Mt 25,35). Vsem naj se izkaže primerna čast, zlasti pa bratom v veri in romarjem.

Ko je torej sporočeno, da prihaja gost, naj mu z vso prijaznostjo gredo naproti predstojnik in bratje ter mu izkažejo vso ljubezen. Pri samem pozdravljanju je treba ravnati z vsemi gosti, naj že prihajajo ali odhajajo, nadvse ponižno, da v gostih počastimo Kristusa, ki ga pravzaprav sprejemamo. Po sprejemu odvedemo goste k molitvi, potem pa se z njimi usede predstojnik ali brat, ki mu je predstojnik naročil. Gostu v spodbudo se bere Božja postava, potem pa mu je treba nadvse prijazno postreči. Zaradi gosta predstojnik prekine post, razen če ni kakšnega posebnega postnega dne, na katerega se je treba postiti.

S posebno skrbnostjo je treba sprejeti reveže in romarje, zakaj v njih še bolj sprejmemo Kristusa; bogataši že tako oblastno nastopajo, da jih je človek prisiljen počastiti." (O sprejemanju gostov, 53. Poglavje)

Tako kot je Evharistija razpoznavno znamenje, tako je tudi ljubezen razpoznavno znamenje, namreč, da bodo po tem vsi spoznali, da smo Kristusovi učenci (prim. Jn 13,35), če bomo drug drugemu umivali noge. Celo več, vedno je oboje povezano, združeno; tega ni mogoče ločiti, kajti Kristus je celovit, je vedno: Žrtev €“ Kruh in tudi Ljubezen €“ Strežnik. Sam se opaše in streže svojim s samim seboj: s Telesom, ki je ljubezen, z Ljubeznijo, ki je Telo. Kaj več in boljšega ne more dati. Hkrati tudi umiva noge svojim učencem, ves je predan službi svojim apostolom, učencem.

Evharistijo €“ kruh in umiranje €“ je povezal z gostijo. Od povabljenih se zahteva samo svatovsko oblačilo (Mt 22,12). To oblačilo je ljubezen. Spraviti se z bližnjim, drugače ni udeležbe pri Evharistiji. Nauk dvanajsterih apostolov ima tole pravilo: "Na Gospodov dan se zbirajte za lomljenje kruha in za zahvalo. Pri tem najprej priznavajte svoje grehe, da bo vaša daritev čista. In kdor koli je v prepiru s svojim tovarišem, naj se ne pridruži vašemu zboru, dokler se ni spravil, da bi vaša daritev ne bila onečaščena" (Didahe. t. XIV).

Kako pomembna je povezava med sveto Evharistijo in prvo, največjo zapovedjo. Evharistija je dar Jezusove ljubezni, ki še vedno traja, saj se daruje do konca sveta, za vse. Sklanja se k vsakemu, ne samo, da mu umije noge, pač pa, da ga spremeni v sebe, da postanemo eno z njim, kar je izraženo v Jn 17: v velikoduhovniški molitvi, s katero se po Janezovem poročilu sklene zadnja večerja.

Hrana je ljubezen. Če postajamo On, potem to pomeni, da moramo umivati noge drugim tako kot on, se dajati za druge kot se daje on €Ś "Zgled sem vam dal €Ś" (Jn 13,15). "Večje ljubezni nima nihče €Ś (Jn 15,13). Kdor prejema Jezusa, mora biti ves v službi drugim.

Evharistija ni samo udeležba, ko smo samo gostje, ki jim je izkazana čast in dostojanstvo, pač pa je tudi poslanstvo, poslanstvo ljubezni. Kar pomeni v vsakem primeru: "To delajte v moj spomin" (pri sinoptikih)! Kaj naj bi delali v njegov spomin? Živeti njegovo življenje! Vedno ostaja njegova želja: "Srčno sem želel jesti €Ś" (Lk 22,15) in "Ljudstvo se mi smili €Ś" (Mt 15,32). Zato postaja hrana, ki pada z neba, kakor je to bila mana v stari zavezi pri Izraelcih, dokler so bili na poti v obljubljeno deželo; kot je pri kristjanih Evharistija do prihoda v večno domovino. Ne imenuje nas več služabnike, pač pa prijatelje. Razodel nam je vse skrivnosti svoje ljubezni, ki so dejansko nebeške.

Kakšen je naš odnos do Evharistije? Ob Evharistiji naj bi se učili biti ljudje in kristjani. Kot apostol Pavel: " Ne živim več jaz, ampak Kristus živi v meni" (Gal 2,20) ali " Vse zmorem v njem, ki mi daje moč" (Flp 4,13). Brez Evharistije kristjani ne moremo živeti (pričevanje mučencev v Abitiniji).

Skupaj nas drži zakrament edinosti, ker ljubezen ne more biti razdeljena. Kristjani, ki priznavamo Evharistijo, nismo razdeljeni kot tisti, ki nimajo Evharistije in se drobijo v neštete ločine. Družina ob skupnem evharističnem kruhu ostaja skupaj tudi v medsebojnem izkazovanju ljubezni. Mnogi v Evharistiji (p)ostajajo eno. Zakonca v moči Jezusovega darovanja in ljubezni zmoreta sebe darovati drug drugemu v ljubezni; združena v Evharistiji, združena v ljubezni. Prav tako otroci €“ starši, starši €“ otroci, župnijsko občestvo, delna Cerkev €Ś

Dobro bi bilo, da si glede tega izprašamo vest: Sprava z Bogom zahteva tudi spravo z bližnjim. Ljubezen se izraža v darovanju. Obhajilo je vez edinosti med tistimi, ki ga prejemajo. Izkazati ljubezen bližnjemu je služiti Kristusu. Kdor hoče vredno prejemati Evharistijo, mora drugim umivati noge. Ljubezni ni brez odpuščanja, odpuščanja ne brez ljubezni. V obrazu drugega je treba gledati obraz Jezusa Kristusa. Ne videti lačnih, žejnih €Ś pomeni iti brezbrižno mimo Kristusa. Ko strežem drugim, v njih strežem Kristusu samemu. K Bogu lahko pridemo samo skupaj: kot bratje in sestre. Obhajilo mi daje moč za ljubezen do drugih. Kdor se hrani s Kristusom ima v sebi njegovega duha. Brez Jezusove navzočnosti smo prepuščeni svojim slabostim. Brez Jezusa nismo nič in ne zmoremo nič, z Jezusom vse. Brez nedeljske maše zgubljamo stik z nebesi in z brati. Jezus vedno srčno želi biti z nami.

Kristjani smo torej ljudje s predpasnikom!