Preskoči na vsebino


Klic k povezavi za evharistično prenovo Slovenije

Razmislek o času po Slovenskem evharističnem kongresu

Ko sedanji papež Benedikt XVI. v duhovnem soglasju s svojim predhodnikom Janezom Pavlom II. - evharističnim papežem - izpoveduje, da bo evharistija, ki je srce krščanskega življenja in vir misijonskega poslanstva Cerkve, trajno navzoče središče njegovega poslanstva, se moramo vprašati, kako bomo z ozirom na prihodnost po Slovenskem evharističnem kongresu s konkretnimi sklepi odgovorili na ta njegov klic k evharistični prenovi.

Odgovor na to vprašanje je v nadaljevanju in poživitvi delovanja Slovenske evharistične naveze, ki je spontano nastala v evharističnem letu 2005 s ciljem, da spodbuja evharistično življenje. Njen posredni pobudnik je pokojni papež Janez Pavel II., ki je v svojem apostolskem pismu Ostani z nami, Gospod, dejal o evharističnem letu:

€œČe bi bil sad tega leta samo poživitev obhajanja nedeljske svete maše in porast češčenja evharistije zunaj maše, bi to leto milosti doseglo pomenljiv uspeh€. K temu pomenljivo dodaja: €œKer vemo, da lahko vedno računamo na pomoč od Boga, se je kljub temu dobro ozirati kvišku in se ne zadovoljiti s preskromnimi merili.€(23)

V luči teh glavnih ciljev in dosedanjega dogajanja je potrebno razumeti to razmišljanje in vrsto vsebinskih pobud Slovenske evharistične naveze, zapisanih v letu 2005, naslovljenih na vernike in duhovnike.

Pobude lahko povzamemo v nekaj bistvenih točkah:

Postanimo apostoli svete evharistije

Skrivnost evharistije je živi, vstali Jezus med nami. On je Oseba, je Navzočnost, je Obličje €“ tako nam tudi sedaj vzklika iz nebes papež Janez Pavel II., in te besede med nami potrjuje sedanji papež Benedikt XVI.

Vstali Jezus nas kliče, da z živo vero vstopimo v njegovo navzočnost, da se združimo z njim: da nas očisti, posveti, prežari. Da nas pošlje med brate in sestre, ki ne vedo zanj ali se ga ne zavedajo, kljub temu, da hodijo k maši. Jezus nas hoče napraviti za glasnike svoje navzočnosti, po našem pričevanju klicati ljudi k sebi, v čudovito resničnost svoje velikonočne skrivnosti, v živo in osebno srečanje z njim v skrivnosti svete maše in skrivnosti svoje navzočnosti v tabernaklju.

Postanimo apostoli evharistije! To ni privilegij duhovnikov, to je pravica in dolžnost vsakega vernika. Jezus je Trta in mi vsi smo njegove mladike, na vsakega izmed nas računa osebno in vsakega pošilja, da v življenju rodi sad ljubezni in postane njegov pričevalec.

Povezujmo se med seboj v apostolatu evharistične prenove

Tudi v času po Slovenskem evharističnem kongresu bo gotovo močno deloval s svojimi spodbudami Sveti Duh in računal na naše osebno sodelovanje. Dobra volja je vsekakor na mestu, toda to ni dovolj. Poznamo namreč svojo slabost, da se hitro navdušimo, hitro naredimo dober sklep €“ a tudi, da začetno navdušenje hitro mine in da hitro pozabimo na dober sklep. Če hočemo, da bo milost Slovenskega evharističnega kongresa vedno znova dajala sad, je nujno, da se častilci evharistije stalno povezujemo med seboj v skupnih odločitvah in naporih. Le če bomo med seboj združeni, bomo z Božjo pomočjo zmogli izpolniti pričakovanja Jezusa, ki je med nami kot Vstali navzoč v skrivnosti evharistije in hoče po nas spreminjati obličje Slovenije.

Jezus računa na nas kot občestvo! Premagovati moramo svoj duhovni individualizem, ki hromi naše napore in jih onemogoča, da ne rodijo pričakovanega sadu. Ni dovolj reči: jaz osebno se bom trudil za evharistično življenje; treba je evharistijo zaživeti v povezanosti z drugimi. Le v povezavi z drugimi more naše pričevanje postati prepričljivo, saj je sad evharistije prav občestvo, navzočnost Kristusovega skrivnostnega telesa.

Zavzemajmo se za praznovanje Gospodovega dne

Nedelja je dan vstalega Gospoda, tedenska velika noč in duša vseh dni v tednu. Na ta dan Jezus vedno znova stopa med nas, svoje učence, nam govori svoj €œNe bojte se!€ v naše tesnobe in strahove, nam prinaša svoje veselje in svoj mir. Na ta dan, kakor na prve binkošti, v naša srca vedno znova razliva Svetega Duha, ki nas edini more prenoviti in usposobiti za to, da drugim postanemo luč.

Vse to se dogaja pri nedeljski sveti maši. To ni dolgočasen obred, spominjanje nečesa, kar je zdavnaj minilo: to je skrivnostna navzočnost Vstalega, ki se nam pridružuje na poti naših razočaranj in skrbi, nas nagovarja s svojo besedo, razblinja našo temo in se nam vedno znova ob lomljenju kruha razodeva v čudoviti skrivnosti svojega poveličanega obličja. Vsako nedeljo nas vabi, da v njegovo daritev ljubezni, ki jo v Svetem Duhu daruje Očetu, položimo svoje srce, vse svoje življenje in postanemo v skrivnosti svetega obhajila eno z njim, ki nas spreminja vase, da moremo iziti iz ječe svojega individualizma in v ljubezni iti bratom in sestram naproti, zlasti osamljenim in trpečim.

Nedelja je dan hvaležnosti za prvo stvarjenje in dan zahvale za novo stvarjenje. Je dan praznovanja.

Kdor je v nedeljo s srcem pri sveti maši, ta ne bo med mašo gledal na uro, v želji, da bi se čimprej tolažil s televizorjem ali s čim drugim, ampak bo rad praznoval Gospodov dan v prisrčnem in veselem druženju z brati in sestrami, v župniji, doma in povsod, kamor gre na obisk. Še na misel mu ne bo prišlo, da bo Gospodovo in svoje veselje skrunil z delavniškim obnašanjem, ampak bo slavil Stvarnika, ko na dan svojega počitka z drugimi hodi skozi naravo.

Spodbujajmo se med seboj k češčenju Svetega Rešnjega Telesa

Kdor ve, da je učlovečena Ljubezen vse dni in noči in do konca sveta navzoča med nami v tabernakljih naših cerkva ali kapel, ta se vedno ozira v smer bližnjega tabernaklja in živi čudovito resničnost nenehnega svetega obhajila. Če le more, stopi v cerkev, zase in za mnoge tiho poklekne pred Gospoda ali v klopi premišljuje njegovo ljubečo, zdravilno besedo. In če je cerkev zaprta, se ne jezi nad tem, ampak v živi veri in v prepričanju, da ljubezen ne pozna ne razdalj in ne zidov, v svojem imenu in v imenu mnogih počasti učlovečeno Ljubezen med nami.

Slovenija se bo začela zares spreminjati, ko bo več in več častilcev Svetega Rešnjega Telesa med verniki.

Lep sad Slovenskega evharističnega kongresa bi bil, če bi vernik, še posebej duhovnik, vsak teden vsaj nekaj časa preživel v tihem, osebnem srečanju z Jezusom v tabernaklju. Koliko blagoslova bi bil deležen najprej on sam, potem pa tudi njegova družina ali njegova župnija, zaradi teh nekaj darovanih minut!

In če se bosta dva ali trije verniki v vsaki župniji dogovorili, da bodo enkrat tedensko skupaj obiskali Jezusa v domači cerkvi, ali ne bodo na poseben način začutili, da je takrat Jezus na poseben način sredi med njimi, zlasti če molijo v imenu mnogih in za mnoge?

Kot odgovor na besedo, češ saj nimam možnosti, da bi obiskal cerkev €“ ker je pač predaleč ali je zaprta €“ velja, da je mogoče zbirati se po dva ali trije k dogovorjeni evharistični uri in na daleč počastiti Jezusa, navzočega v domači župnijski cerkvi.

Naše hiše, stanovanja, domovi, naj postanejo kraji evharističnega češčenja! Naj se zavedajo molivci v takih skupinah, da jih Jezus zaradi te vere in te zvestobe kljub navidezni daljavi blagoslavlja z vso svojo navzočnostjo.

In ko mislimo na stare in bolne, doma ali po domovih za ostarele in v bolnišnicah: ali ni možno tudi tukaj in v takih pogojih častiti evharističnega Jezusa, navzočega v domači cerkvi in v vseh cerkvah po svetu. Prav to češčenje je Jezusu posebej drago, saj je v znamenju ljubečega darovanja v trpljenju in osamelosti, kar je samo bistvo evharistične skrivnosti. Zakaj se ne bi ostareli, osamljeni in bolni, povezali med seboj €“ po dva ali trije, denimo po telefonu €“ da ob določeni uri počastijo Jezusa, mu zadoščujejo za vse žalitve in kličejo milosti na ves svet, zlasti na Cerkev po svetu in doma, na škofe, duhovnike, na svetega očeta?

Končno: ko upamo, da se bo na vse župnije razširilo češčenje Svetega Rešnjega Telesa v monštranci, ob izpostavljenju v celodnevnem češčenju, morda vsaj za pol ure vsak teden, ali ne bi bilo prav, da s tem namenom v župnijah zaživi malo občestvo častilcev €“ za začetek dva ali trije verniki €“ ki bo vztrajalo v češčenju pred zaprtim tabernakljem in se bo mogel Jezus in z njim tudi župnik zanesti nanje? Ali bi to ne bilo veliko upanje za prenovo naših župnij?

Po Marijinem zgledu živimo evharistično življenje

Marija je vse svoje življenje živela v najtesnejšem duhovnem združenju s svojim Sinom: ko ga je kot Božjega Sina sprejela ob učlovečenju, ko je z njim živela dolga leta skritega življenja, ko se je z njim sodarovala, ko je ga po binkoštih kot Mati Cerkve prejemala v krogu apostolov ob lomljenju kruha. Marija je vsa evharistična tudi sedaj, saj se z dušo in telesom raduje v Bogu, njenem Zveličarju, in moli za Cerkev, ki je skrivnostno telo njenega Sina. Marija se materinsko veseli vseh kristjanov, ki želijo živeti evharistično življenje v združenju z njenim Sinom: to pa je življenje ljubečega in ponižnega služenja in darovanja.

V duhu gesla marijanskega papeža Janeza Pavla II. €“ Ves sem tvoj €“ prosimo Marijo, naj nas uči evharističnega življenja, da postanemo evharistični ljudje. Naj nas Marija vodi v skrivnost obhajanja svete maše; naj nas Marija uči združenja z Jezusom v svetem obhajilu; naj nas Marija uči češčenja Svetega Rešnjega Telesa, češčenja njenega Sina, zlasti ob poglobljeni in prenovljeni molitvi rožnega venca. Naj nas uči v moči evharistije spreminjati naše življenje in življenje okrog nas!

Udeležujmo se evharističnih srečanj

Da bi lažje dosegali zastavljene cilje, je nujno potrebno, da se častilci Svetega Rešnjega Telesa kot doslej občasno srečujemo na pobudo Slovenske evharistične naveze. Ta sicer še ni cerkvenopravno potrjena, a je vse od začetka leta 2005 z blagoslovom krajevnih škofov delovala v vseh škofijah, še posebej intenzivno v iztekajočem se letu priprave na Slovenski evharistični kongres. Verniki in duhovniki bi morali imeti tudi po 13. juniju 2010 priložnost, da se na evharističnih dnevih ali evharističnih seminarjih, ob nagovorih, češčenju in sveti maši, še naprej poglabljajo v skrivnost svete evharistije, pa tudi povezujejo med seboj za medsebojno obogatitev in spodbudo. Ogenj Svetega Duha, ogenj evharistije, ki že gori in bo na Slovenskem evharističnem kongresu tudi na zunaj močneje zaplapolal, mora zajeti čim več src, da bo Božja ljubezen močneje kot doslej prenavljala naše družine in naš narod.

Lokacija:
Print Friendly and PDF