Okrog osemdeset redovnic in redovnikov se nas je v sredo, 21. aprila, zbralo v Stični na študijskem dnevu. Kar veliko! Za trenutek sem celo pomislila, ali morda ne vedo, da bo br. Štefan Kožuh samo bral iz knjige Raniero Cantalamesssa, Evharistija, naše posvečenje, in da bo vse skupaj verjetno precej dolgočasno. Sama sem knjigo prebrala pred nekaj leti. Ko sem poslušala to prebiranje, pa se mi je zdelo, kakor da vse nanovo slišim in da so besede tokrat bolj žive in učinkovite, da prodirajo globlje in da imajo okus po tistem, ki vse dela novo.

Z lahkoto sem se prepoznala med tistimi, ki smo okuženi z rutino in smo izgubili občutljivost, da je sveta maša tudi nekaj SVETEGA. Hvaležna sem za to milostno dopoldne in čutim, da je Gospod uslišal prošnje sester klaris, ki so molile za nas, posebej s. Regine, ki je darovala v ta namen svoje bolečine umiranja.

Čeprav je vse, kar smo slišali, zapisano v knjigi in si lahko tam preberete, bi rada z vami podelila nekaj tistega, kar se me je še posebej dotaknilo.

Najprej to, da je evharistija tista, ki gradi Cerkev. Gradi jo tako, da jo tke okrog sebe kakor obleko. Tke jo na različne načine in v različnih trenutkih: s posvetitvijo, z obhajilom, z zrenjem in s posnemanjem.

Kako jo gradi s posvetitvijo?

Ko duhovnik pri epiklezi prosi Svetega Duha, naj ta kruh postane Jezusovo stvarno telo (tisto telo, ki je rojeno iz Device Marije, ki je vstalo in je poveličano v nebesih), je istočasno navzoče tudi njegovo skrivnostno telo, Cerkev. Duhovnik zato po posvetitvi moli še drugo epiklezo: Napolni nas s Svetim Duhom, da bomo eno telo in en duh v Kristusu, ko se hranimo z njegovim telesom in njegovo krvjo. Zagotovo se zgodi, da Sveti Duh spremeni kruh v Kristusovo telo; da pa Sveti Duh napolni tudi nas in nas spremeni v eno telo in v en duh v Kristusu, je odvisno od naše svobodne volje. Če ne postavimo ovir, se to zgodi in lahko rečemo, da evharistija gradi Cerkev tako, da napravlja iz Cerkve evharistijo.

Kako jo gradi z obhajilom?

V trenutku spočetja je dal Sveti Duh svetu Kristusa (Marija je namreč spočela od Svetega Duha); v trenutku smrti pa je dal Kristus svetu Svetega Duha. Pri evharistiji nam ob posvetitvi Sveti Duh daje Kristusa, v obhajilu pa nam Kristus daje Svetega Duha. Jezus prihaja v obhajilu kot tisti, ki nam vnovič izroči Svetega Duha. Obhajilo nas postavi kakor pred zaporedna vrata, skozi katera vstopimo najprej v Kristusovo srce, potem pa skozenj v samo srce Svete Trojice. Kako veličasten trenutek, ko Kristus da svoje telo v naše roke!

Kristus, ki prihaja v moje roke in v srce, je tudi isti nerazdeljeni Kristus, ki prihaja k bratu ali sestri poleg mene. Sprejeti Njegovo telo pomeni hkrati sprejeti tudi Njegovo mistično telo, brata, ki je ob meni. Ko objamem Kristusa v obhajilu (Kristusa, ki je glava), pomeni, da sem hkrati pazljiva tudi do njegovih nog (do njegovega skrivnostnega telesa). Pazim, da jih ne pohodim, posebej če imam okovane čevlje.

Kako jo gradi z zrenjem?

Božje življenje, ki smo ga prejeli po zakramentih, se lahko konkretno izrazi šele potem, ko bo vsrkano v zrenju. Sposobnost zrenja ni nič drugega kakor sposobnost, ali bolje dar, da znamo vzpostaviti stik našega srca s srcem Jezusa, ki je stvarno navzoč v hostiji, in da se po njem dvignemo k Očetu v Svetem Duhu.

Kako jo gradi s posnemanjem?

Ko je Božje življenje vsrkano v zrenju, se lahko konkretno udejanji. Služenje je tista ključna beseda, ki pomeni posnemanje Božjega delovanja. Služenje je način, kako se izraža tista ljubezen, ki ne išče nič svojega, ampak to, kar je drugih.

Vendar ni vsako služenje človeku služenje Bogu. Sveti Pavel govori o služenju v Duhu; in takšno služenje naj bi bilo lastno službam nove zaveze. Četudi je služenje bratom pomembno in sveto, vendarle ni prva stvar; prva je služenje Bogu. Jezus se ni obotavljal razočarati množic, ki so prišle, da bi ga poslušale in da bi jih ozdravil. Umaknil se je na samotne kraje, da bi tam molil.

Tako, nekaj za okus. Po vsakem od teh štirih tem je bil desetminutni pogovor po manjših skupinah. Vse to bogato govorjenje smo nato sklenili z molčanjem pred Najsvetejšim. Uro adoracije so v opatovi kapeli pripravile sestre frančiškanke Marijine misijonarke.

Lokacija: