Nedelja, 13. junija 2010, bo s posebnimi črkami zapisana v zgodovino Cerkve na Slovenskem, ki je v Celju obhajala Slovenski evharistični kongres. Bil je to praznik vere za okoli 32 tisoč vernikov, ki so prišli obhajat evharistično slavje kot eno srce in duša da bi izpričali svojo vero v Jezusa Kristusa, navzočega v svetem Rešnjem Telesu in Krvi. Hkrati s pričevanjem vere so verniki na evharistično slavje prišli tudi zato, da bi bili priče še enemu izjemnemu dogodku: razglasitvi za blaženega Alojzija Grozdeta, mladega fanta, ki je s svojim pogumnim pričevanjem za Jezusa Kristusa, ki se ni ustavilo pred nobeno grožnjo, postal prvi slovenski mučenec za sveto vero.

Uvodni program Pričevanja: Keršmanc, Borko, Šimonka Misijonar Pedro Opeka: Evharistija v službi človeka €“ 1. del, 2. del Katoliški vrtci: vstani in steci k Jezusu Nadškof dr. Anton Stres: pozdrav in povabilo h kesanju Škof msgr. Andrej Glavan Postulator mag. Igor Luzar: kratek življenjepis Božjega služabnika Alojzija Grozdeta Kardinal Tarcisio Bertone: Slovesna razglasitev Alojzija Grozdeta za blaženega Novomeški škof msgr. Andrej Glavan: zahvala Božja beseda Kardinal Tacisio Bertone: homilija Prošnje vernikov za vse potrebe Vezno besedilo za prinašanje darov Nadškof dr. Franc Kramberger: uvod v očenaš Škof dr. Stanislav Lipovšek: uvod v pozdrav miru Škof msgr. Andrej Glavan: zahvala Kardinal Tacisio Bertone: o angelusu Celje, press-center: tiskovna konferenca po sklepu slovesnosti Življenjepis božjega služabnika Alojzija Grozdeta

Kot živa reka so romarji prihajali na celjski stadion Arena Petrol. Večina je prišla s 410 avtobusi, 3.500 jih je na prizorišče prispelo z 8 vlaki, preostali romarji pa so na slovenski evharistični kongres in na beatifikacijo prvega slovenskega mučenca prišli peš, s kolesi ali z osebnimi avtomobili.

Uvodni program se je pričel s potrkavanjem že dve uri pred uradnim začetkom evharističnega slavja, ki je bil sestavljen iz pesmi in pričevanj. Vodila sta ga Nataša Ličen in Matjaž Merljak, pričevalci pa so bili zakonci Andreja in Klemen KršmĂĄnc, Marko Borko ter Anita in Rajko Šimonka. Še posebej odmevno je bilo pričevanje misijonarja Pedra Opeke, ki je spregovoril o pomenu evharistije in dejavni ljubezni, ki se kaže v pomoči najbolj ubogim.

V uvodnem programu pa so sodelovali tudi pritrkovalci iz župnije Šentpeter €“ Otočec in glasbena skupina, ki so jo sestavljali pevci iz slovenskih škofij, Marjan Bunič, Tadej Sadar, p. Janez Ferlež, Ingrid Mueler, Boštjan Čuvan, Petra Stopar, Alek Zwiter, Andreja Frelih.

Mladi, ki so zvečer pred slovesnostjo peš poromali v župnijsko cerkev Svetega Duha v Celju ter noč preživeli ob milostni podobi Marije Pomagaj z Brezij, ki je pred tem tri dni romala po Sloveniji, so to milostno podobo slovesno prinesli na stadion.

Tudi enourni uvodni program za okrog tisoč udeležencev €“ od tega je bilo skoraj polovica otrok, z njimi pa so bili starši in vzgojitelji iz 17-ih katoliških vrtcev v Sloveniji €“ je potekal v Don Boskovem centru. To je bil vrhunec celoletne priprave na kongres po vrtcih, ko so otroci ob spoznavanju Jezusovega življenja in delovanja na njim primeren način poglabljali prijateljstvo in odnos z Jezusom. Otroci so se nato v procesiji odpravili proti stadionu, kjer so neposredno pred začetkom svete maše s koreografijo spremljali pesem Vstani in steci k Jezusu.

Slovesnost na celjskem stadionu so spremljali sorodniki bl. Alojzija Grozdeta, pa tudi veleposlanik Slovenije pri Svetem sedežu Ivan Rebernik, nekaj županov in predstavniki nekaterih strank.

Na začetku slovesne svete maše, ki jo je ob somaševanju 18. slovenskih in tujih škofov ter 720 duhovnikov daroval vatikanski državni tajnik kardinal Tarcisio Bertone, papežev legat, je vse pozdravil predsednik slovenske škofovske konference nadškof in metropolit dr. Anton Stres. Po Gospod, usmili se je kardinal Bertone opravil obred slovesne razglasitve mladega mučenca Alojzija Grozdeta za blaženega. Na celjskem stadionu so odkrili njegovo podobo, ki je delo akademskega slikarja Tomaža Perka, in Grozdeta prikazuje v odrasli dobi, v njegovi dokaj značilni drži, zazrtega navzgor in s knjigo v roki. V procesiji in s pesmijo Franca Juvana z naslovom Alojzij Grozde so nato prinesli tudi relikviarij, v katerem je shranjen delček kosti novega blaženega, ki je bil vzet ob ekshumaciji posmrtnih ostankov leta 1999. Njegov življenjepis je prebral postulator postopka mag. Igor Luzar.

Kardinal Bertone je v homiliji spregovoril o pomenu evharistije, preko katerega vsakič znova doživljamo Jezusovo smrt in vstajenje. Preko evharistije Bog postane naša jed, del nas. Ta resničnost nam bolj kot vse drugo govori o tem, kako veliko je človekovo dostojanstvo. Človek v svojem srcu lahko gosti svojega Stvarnika in v tem je njegova pristna veličina. Evharistija pa je bila tudi vir opore, moči in tolažbe za vse preizkušnje, ki jih je slovenski narod doživljal skozi zgodovino. Iz svete maše tudi Cerkev, ki roma v Sloveniji, črpa navdih in moč za svoje dejavno pričevanje za vero v sodobnem razkristjanjenem svetu. ... Zvesto in vneto obhajanje Gospodovega dneva je namreč potrebno za dejavno sodelovanje pri oznanjevalnem poslanstvu Cerkve in predstavlja vir vedno novih moči za dobrodelno ljubezen ter solidarnost s preizkušanimi brati in sestrami. To, kar kristjani doživljamo in obhajamo pri sveti maši, nas napolnjuje s takšnim veseljem in hvaležnostjo, da tega ne moremo ohranjati samo zase. Prizadevajte si torej, da boste v okolju, v katerem živite, oznanjali in pričevali za krščansko vero! ... za družino in krščanske vrednote, ki so z njo povezane, saj je prav družina zibelka življenja. Prvi sad resnične vere je življenje iz ljubezni, ki je dejavna v službi bratov in sester v potrebi in ki je pripravljena ljubiti vse, celo svoje sovražnike, je poudaril kardinal Bertone in vse kristjane povabil k dobrodelnosti. Za vzor pa nam je postavil blaženega Alojzija Grozdeta, ki je bil pripravljen darovati celo lastno življenje.

Evharistično slavje, pri katerem je s sodelovanjem spremljal 1300 članski združeni pevski zbor pod vodstvom Aleša Makovca in spremljavi orkester slovenske policije ter orgel, na katere je igral prof. Tone Poročnik, se je sklenilo z evharistično procesijo po stadionu. Vso slovesnost je neposredno prenašal Radio Ognjišče, njegovi sodelavci so preko spleta omogočali tonske posnetke novinarjem, polnili s svojimi prispevki tudi spletno stran in obveščali tako preko interneta svetovno javnost, slovesnost svete maše pa je prenašala Televizija Slovenija, prvi program tudi neposredno.

Po sklepu evharističnega bogoslužja so se v prostorih press-centra ljubljanski nadškof Anton Stres, novomeški škof Andrej Glavan in celjski škof Stanislav Lipovšek zahvalili vsem organizatorjem, predvsem prostovoljcem, za njihovo požrtvovalno delo in pripravljenost pomagati. Pa tudi vsem tistim, ki so tako dolgo vztrajali na soncu in prispevali k temu, da je bil ta dogodek res nekaj veličastnega. (Jani, Marjana, pIR)

UVODNI PROGRAM ZAKONCA ANDREJA IN KLEMEN KERŠMANC: PRIČEVANJE:

Zvočni zapis

Ni lahko, zdi se nama skoraj nemogoče, govoriti o tem, kaj je za naju evharistija, kaj nama osebno pomeni, ker se zdi, da so besede, ki jih poznamo, premalo, da bi opisale veselje, srečo, občutke varnosti in ljubljenosti, ki nama ga daje ta največji Božji dar.

V srcu mi je ostalo doživetje iz let, ko sem prišla študirat v Ljubljano, moja družina, med seboj smo zelo povezani zaradi močnih in globokih izkušenj, ki smo jih doživeli skupaj, pa je ostala daleč stran. Videli smo se lahko morda vsak drugi mesec. Takrat mi je ogromno pomenil obisk svete maše, posebej prejetje svete evharistije. Vedela sem, da so tudi moji morda celo istočasno pri sveti maši. Vsakič so mi tekle solze. Bolj kot kdaj koli prej sem čutila, da nas evharistija dela eno, da smo si v njej, v Jezusu, blizu, da ni razdalj. To mi je dajalo poguma za naprej.

Ko sem spoznal Andrejo in sva začenjala najino skupno pot, mi je bilo kmalu jasno, da gre ona skoraj vsak dan k sveti maši. Jaz pa sem vsaj v poletnih mesecih vsak večer igral košarko s prijatelji. Včasih se pošalim, da sva imela vsak svojo religijo. Sicer je tudi meni vera vedno veliko pomenila, k maši pa sem šel ob nedeljah in praznikih, redkokdaj tudi med tednom. To mi je bilo dovolj. Seveda pa sem zaradi zaljubljenosti šel sedaj večkrat z Andrejo. V nekem trenutku sem začutil, da na nek način sveta maša izrinja tisti moj stil življenja, ki sem ga živel do takrat. Zato sem Andreji povedal, naj ne pričakuje, da bom šel vsakič z njo. To je bil trenutek za globok pogovor o tem, kaj nama maša sploh pomeni. Zatem sva poskušala iskati rešitve, da bi v isti večer uspela spraviti vse, mašo in košarko. Dnevi so minevali, hodila sva skupaj k maši in se veliko pogovarjala. Presenečen sem odkrival, da Andreja ni več razlog mojega obiska maše, da mi osebno pomeni vse več.

Najin odnos in ljubezen, ki sva jo čutila, nama je veliko pomenila in želela sva, da bi trajala za vedno. Zato sva ji želela postaviti trdne temelje, ki sva jih našla v Bogu. Časa nama je seveda, kot večini drugih, vedno primanjkovalo, a sva imela željo odtrgati si vsak dan pol ure, da sva lahko pri maši prinesla na oltar vse najine skrbi in veselje, najin odnos, načrte, želje, sanje €Ś In tako nama je prav On v evharistiji pomagal, da sva pred zakonom živela vzdržno in se tako z ljubeznijo, ki je med nama vedno bolj rasla, pripravljala na poroko. So obdobja, ko se nama zdi, da naju problemi hočejo dobesedno zasuti. Kako je lažje, če uspeva prenesti breme Nanj.

Kako pa nama je to pomagalo v najinem medsebojnem odnosu? Predvsem je ljubezen zrasla. Zavest, da je v enem in drugem Jezus, naredi, da paziva na besede, ki si jih izrečeva, da se ne zmerjava in najini prepiri ostajajo na nivoju, ki drugemu še vedno daje vse dostojanstvo, spoštovanje in tudi ljubezen. To so prepiri, ki gradijo, če si iz ljubezni poveva, kaj naju je zmotilo, prizadelo, in si z iskrenostjo pomagava narediti korak naprej.

V času, ko sva bila še fant in dekle, sva se večkrat spraševala, če si bova v življenju znala stati ob strani tudi v težkih trenutkih. Takrat je moj oče doživel prometno nesrečo in po nekaj mesecih borbe za življenje ostal 80-odstotni invalid. To je bilo obdobje, ko sva stala naši družini ob strani vsak na svoj način. Klemen je iskal službo, a se je to iskanje zaradi tega, ker nas je vsak dan vozil €“ po nesreči smo namreč ostali brez avta €“ in hodil z nami na obisk v bolnišnico, malce postavilo na stranski tir. Jaz sem bila tik pred zadnjim izpitom, ki je bil hkrati moja diploma. Vse se je ustavilo. V najinem načrtu sva imela za to leto tudi poroko. Vsak dan smo šli skupaj k maši in tam sva se večkrat vprašala: Jezus, sva tam, kjer sva €Ś Rada bi si ustvarila dom, morda nekaj zaslužila pred poroko, pa vidiš, kako je. Vendar ti dajeva to, kar imava, najine moči, ljubezen do bližnjih. Naredi s tem, kar želiš. In Njegova ljubezen te zadane. V dar sva dobila od različnih ljudi rabljeno pohištvo za skoraj celo stanovanje, omare tako lepe, da si jih sama ne bi mogla privoščiti. Bila sva ganjena. Čutila sva, da delava z Jezusom z roko v roki, da skrbi za naju z neizmerno ljubeznijo.

Sedaj sva poročena dve leti in ta božanska igra se nadaljuje. Nov izziv je najti si čas za sveto mašo po tem, ko se nama je lansko leto rodil najin Leon. Morava priznati, da ni dneva, ko bi nama pasalo iti k maši, ko bi nama bilo to enostavno. Vendar nama je Bog dal en drugega, da si pomagava vztrajati na tej poti, za katero sva prepričana, da je edina, ki nama lahko prinese srečo. (pisna predloga)

MARKO BORKO: PRIČEVANJE:

Zvočni zapis

Kot otrok nisem bil krščen in tudi nisem obiskoval verouka ali hodil v cerkev. O vsem tem sem pravzaprav vedel zelo malo. Vendar pa sem po duši iskalec resnice in odkar pomnim, sem si zastavljal vprašanja o tem, kdo smo ljudje, kaj je naš cilj in smisel življenja. V srednji šoli sem bral knjige o meditaciji, jogi in podobno. Nekaj tega sem skušal prakticirati tudi sam, vendar nikoli nisem dolgo vztrajal. Kot najstniku v obdobju pubertete mi namreč osebno ni bilo najlažje. Bil sem plašen in vase zaprt brez pravih prijateljev. V želji, da se ne bi razlikoval od svojih vrstnikov sem bil pripravljen storiti tudi marsikaj nespametnega. Del druženja so bili: pitje alkohola, uživanje mehkih drog €“ marihuane, spolnost ter nesreča v ljubezni, ko sem se razšel s tedanjo punco. Večino časa sem bil zamorjen in žalosten, v težkih trenutkih so me spreletavale samomorilne misli.

Na srečo je to obdobje minilo in v času študija se je začelo življenje počasi obračati na bolje in začel sem se spreobračati, vendar pa moja pot do krščanstva ni bila podobna Pavlovemu spreobrnjenju. Moral sem iti skozi proces molitve, branja in srečevanja z mladimi kristjani.

Nekega poletja sem na morju odkril molitev, ki sem jo takrat razumel kot mantro. Nevedoč, da je to krščanska molitev, sem začel vsak dan pred spanjem moliti Oče naš ... Za razliko od prejšnjih neuspešnih poskusov prakticiranja duhovnosti, sem s svojo mantro vztrajal redno vsak dan. Ta osebna molitev je delovala kot tuš, s katerim sem si umival dušo.

Kot študent sem vedno tudi veliko in temeljito bral časopise in revije in si skušal ob spremljanju aktualnega političnega dogajanja oblikovati pogled na svet. Naletel sem tudi na katoliški tisk, ki pa me je sprva vznemiril s svojim drugačnim pogledom na svet. Kakšne stvari sem težko sprejel in razumel, vendar so mi nazorni članki pomagali, da sem začel opuščati družbeno pridobljene predsodke do vere, krščanstva in Cerkve. Postopoma sem se zavedel, kako zelo se v resnici identificiram z evangeljskimi vrednotami in da je v tem resnica, ki jo iščem in želim živeti.

Kot tretje pa je bilo srečanje z mladimi kristjani. Sprva me je bilo strah zavrnitve, ker nisem krščen, in da bodo kristjani čudni, pa se je kmalu izkazalo nasprotno. Končno sem odkril družbo mladih, kakršne sem si želel še kot najstnik. Ni mi bilo potrebno početi neumnosti, da bi bil v tej družbi sproščen in vesel.

To troje (molitev, branje in druženje) me je pripravilo na to, da sem po dobi uvajanja v krščanstvo in priprave na prejem zakramentov, pri svojih 25 letih šel h krstu, birmi in prvemu obhajilu. Ker sem se za krščanstvo odločil zavestno, si ga želim živeti brez blefiranja in ne samo napol, zato redno hodim vsako nedeljo k sveti maši, pa tudi večkrat med tednom. Od maše še nikoli nisem prišel slabši, kot sem prišel.

Odkril sem, da je v Cerkvi božja navzočnost poleg lepega petja, miru in božje besede najbolj konkretna v evharistiji. In ta božja navzočnost prevlada nad vso človeško grešnostjo. Sam bi se lahko odločil za katerokoli drugo vero, vendar sem se navkljub negativnemu javnemu mnenju do Cerkve, odločil postati kristjan ter vstopiti v Katoliško Cerkev. Kdorkoli iskreno išče resnico, ugotovi, da nima smisla hoditi nikamor drugam, kot samo do Jezusa samega. Poleg sv. maše se z Jezusom srečujem še pri adoraciji, v molitvi pred Najsvetejšim. Na srečo imam to možnost, da lahko redno enkrat tedensko obiskujem adoracijo. Ko sem v tišini pred Jezusom lahko predelam vse svoje skrbi in probleme, ki medtem zgubijo na teži. Tu vedno znova doživim resničnost besed, da je njegov jarem prijeten in breme lahko.

Danes me evharistija pri sv. maši in pri adoraciji še naprej spreminja in spreobrača. Sam lahko šele v moči evharistije uresničim ljubezen do bližnjega. Bolj sem naklonjen svoji družini, prijateljem, sodelavcem v službi, Cerkvenemu občestvu in tudi ljudem, ki jih srečam prvič. Brez Njega bi bilo v to veliko težje. In ravno po ljubezni do bližnjega upam, da me bodo prepoznali tudi tisti, ki še niso srečali živega Boga. Da bi se tudi sami spreobrnili in prejeli odrešenje od Jezusa. (pisna predloga)

PRIHOD MLADIH Z MILOSTNO PODOBO MARIJE POMAGAJ Z BREZIJ ZAKONCA ANITA IN RAJKO ŠIMONKA: PRIČEVANJE:

Zvočni zapis

RAJKO: Naj za začetek poveva, da oba izhajava iz tradicionalne krščanske družine. To pomeni tudi to, da redno hodiva k maši in sva bila deležna krščanske vzgoje. Vendar pa so se nama, tako kot vsakemu, v mladostni vihravosti začela postavljati vprašanja: kaj je evharistija, zakaj hodimo tja, kaj se tam dogaja? Poskušala sva doumeti in razumeti. Iskala sva odgovore.

ANITA: Hodila sva ... let, se poročila in zakon je s seboj prinesel tudi težave in preizkušnje: od izgube zaposlitve, Rajkove nenadne in dolgotrajne bolezni, do težke situacije v moji primarni družini. V naju se je prikradla praznina. Praznina, ki je svet in svetno ni mogel zapolniti in je postala vse bolj neznosna. Takrat sem povsem po naključju dobila vabilo na seminar za zakonce, ki naj bi bil v Celju. Čutila sem, da se tega morava udeležiti.

RAJKO: Komaj v tretje ji je uspelo, da me je dobila tja, na nekaj, česar po takratnem prepričanju sploh nisva potrebovala. Menil sem, da je moje tradicionalno krščanstvo, ki ga živim, čisto dovolj. Spomnim se tistega dne, ko nisem hotel prej iz službe. Dež je lil kot iz škafa. V avtu tišina saj sva bila skregana. Ko sva prišla v Celje sva se namesto k svetemu Jožefu odpeljala na grad. Že takrat mi je bilo vsega dovolj. Ko sva končno našla svetega Jožefa, pa sva tam zagledala še dve družini iz našega kraja! Je lahko kaj hujšega? Že tako mi ni bilo za iti tja in zdaj najdem tam še nekoga, ki me pozna!

ANITA: In tam se je zgodilo. Jezus se je tako tiho in nežno dotaknil mojega srca, da sem čutila mir, spokojnost, po drugi strani pa je v meni vse kričalo: Tu sem! Prišla sem domov! Domov! In Jezus je potrkal tudi na Rajkovo srce. Rajko je odprl vrata, na široko! Po tem seminarju se je najino življenje spremenilo. Vsak dan sva začela prebirati Sveto pismo. Osebno in zavestno sva se odločila, da bova odslej vse stvari počela z Jezusom.

RAJKO: Prvič po najini poroki sva se zavedala, da nisva sama v zakonu, ampak smo trije. Jezus je vedno z nama. Jezus je resnično postal najin največji prijatelj in vodnik. Od takrat se vsako leto vsaj enkrat udeleživa duhovnih vaj za zakonce. Lanskega julija sva bila pri našem takratnem škofu Marjanu Turnšku. Tema €“ Evharistija, Božji dar za življenje zakona in družine.

ANITA: Močno naju je nagovorilo škofovo povabilo, naj se po prejemu Jezusa na roko zavem, da se ga dotikam in da se Jezus dotika mene! Ko Jezusa zaužijem, se dotakne mojega jezika, srca, jeter, rok, nog, oči. Dotakne pa se tudi mojih ran, grehov, razvad €“ in me ozdravlja! In preko mene se dotika mojih dragih: moža, otrok, bratov, sester. Pa tudi sosedov, sodelavcev. Po dotiku z Jezusom ljudje ozdravljajo, se spreobračajo in postopno postajajo novi ljudje! Tudi najin krščanski zakon sledi tej logiki. Ta evharistični dotik na nek poseben nerazložljiv način utrjuje edinost in nerazvezljivo ljubezen vsakega krščanskega zakona. Tudi najinega!

RAJKO: Druga stvar, ki se naju je dotaknila, je spoznanje, da je maša sestavljena v obliki pogovora med Bogom in ljudmi. Od začetnega priznanja grehov in božjega odpuščanja do povabila ob koncu, naj sveto mašo ponesemo na svoje domove, delovna mesta, v svet. Ob tem se sprašujeva: kaj pa najin pogovor? Si vzameva čas zanj? Vsaj enkrat na teden? Se znava poslušati, biti obzirna, čuteča, prizanesljiva, si vedno znova in znova odpuščati. Vidiva, da brez pogovora zakon ni možen! Tako kot brez rednega stika z Gospodom kot kristjan ne morem preživeti in obstati!

ANITA: Čutiva, da mora tudi naše družinsko življenje dobiti obliko maše. Ker se čez dan zelo malo vidimo, je večerna molitev tista, ki nas združi in poveže. To je čas, ko se vsak od nas posebej zahvali Gospodu za blagoslove dneva €“ za dobro in hudo, da bi znali vse sprejeti, pred Gospoda položimo svoje prošnje. Tudi naš 8-mesečni Pavel se vključuje s svojo zahvalo in prošnjo. Jaz mu ponavadi posodim svoj glas! Nedelja je višek €“ k maši nesemo vse naše zahvale, prošnje. In vse to položimo na oltar.

RAJKO: Veva, da morava vztrajati tudi v dosledni krščanski vzgoji otrok. Vidiva, da obisk nedeljske maše ne more biti odvisen od trenutnega razpoloženja. Na razna izmikanja odgovarjava vedno z istimi besedami: nedelja je Gospodov dan! Poskušamo se aktivno vključevati s petjem, branjem božje besede, ministriranjem €“ v naši družini sta že dva ministranta! Predvsem pa prosiva Gospoda, da bi najini otroci tudi osebno odkrili ta neizmeren dar evharistije. (pisna predloga)

MISIJONAR PEDRO OPEKA: PRIČEVANJE: EVHARISTIJA V SLUŽBI ČLOVEKA €“ 1. DEL:

Zvočni zapis

Evharistija združuje ljudi

Prosili so me, naj pričujem o evharistiji med ubogimi, zato bom govoril zelo konkretno in iz življenja. Ne bi bilo iskreno, če bi ob tem velikem dogodku iskal samo lepe besede in govoril abstraktno.

Evharistija je navzočnost Jezusa Kristusa med nami. Je srečanje bratov in sester v imenu vstalega Jezusa, ki se nam daje v duhovno hrano. V evharistiji dobivamo novo moč in novo upanje za vsakdanje življenje. Evharistija je srečanje, ko bratje in sestre želijo prisluhniti božji besedi in živeti po božji ljubezni. Jezus nas vedno znova vabi, da mu sledimo po tej poti. Za ljudi, ki se zavzemajo za preživljanje najrevnejših in izključenih ter za pravičnejši svet, je evharistija bistvenega pomena. Ob poslušanju božje besede se v nas prebuja dolžnost, da kot ljudje in kristjani spreminjamo svet, da bi bil po božji zamisli, pravičnejši in bolj bratski. Evharistija pomeni življenje, pričevanje in dolžnost. Kristjan naj bi sledil Jezusu in spolnjeval njegovo naročilo: To delajte v moj spomin (Lk 22,15). Vse to vsebuje evharistija, ki jo je Jezus zapustil svojim bratom in sestram.

Najgloblja skrivnost evharistije je skrivnost božje ljubezni, ki jo je najlepše opisal sv. Pavel v pismu Korinčanom (13, 1€“13). Revni in izključeni imajo v božji ljubezni posebno in pomembno mesto, ki ga imajo zato tudi v evharistiji. Ni evharistije brez vere in ljubezni; ni evharistije brez dolžnosti in darovanja samega sebe; ni evharistije brez pomoči tistim, ki živijo pozabljeni v revščini; ni evharistije, ki ne bi vabila k delitvi in prizadevanju za socialno pravičnost in mir.

Zgodovina odrešenja božjega ljudstva od samega začetka je zgoščeno navzoča v evharistiji, ki nas vse povezuje ne glede na kraj ali čas. Misijonarji pa še na poseben način spoznavamo in doživljamo to brezmejnost in brezčasnost Jezusove Cerkve: sega prek meja in narodnosti, prek kultur in vseh civilizacij. Evharistija je močnejša od vseh naših navad in običajev, od vseh pogojenosti in omejenosti; je močnejša od naših slabosti in dvomov.

Je communio, skupnost duha, ki se mora po maši nadaljevati v družinah, v naših vaseh in mestih, na delovnem mestu. Nikdar ne bomo dovolj poudarjali, da je v središču evharistije bratstvo €“ temeljni kamen evangelija €“, ki nasprotuje ideologijam in njihovemu zasužnjevanju človeka! Kako naj ljubimo Boga, ki ga ne vidimo, če ne ljubimo svojega brata, ki ga vidimo! Vsi smo bratje in sestre med seboj: to je najgloblja resnica evharistije in Cerkve!

Živimo v časih globokih sprememb

V vsaki kulturi in civilizaciji je evharistija znamenje božje ljubezni. Razkriva nam, da je naše poslanstvo, graditi bolj bratski in pravičnejši svet. Njen cilj je en sam: pomagati uresničevati Jezusovo zapoved: Ljubite se med seboj!

Bolj kot nekdaj smo danes povabljeni k temu, da spremenimo svoj način življenja in se prilagodimo času, v katerem živimo €“ ne samo v smislu humanosti, ampak duhovno, konkretno, v vsakdanjem življenju.

Naj smo še tako različni, različnih narodov in jezikov €“ evharistija ostaja duhovna moč, ki nas vse povezuje v ljubezni in spoštovanju. Te skrivnosti ni lahko razumeti, lahko pa jo doživimo - ko začutimo, da je Bog res poslal Jezusa Kristusa, da bi odrešil vse ljudi, nas naredil enakopravne, nas opremil s pravicami in z dolžnostmi do skupnosti. To je zgodovina odrešenja. Vživljati se vanjo pri evharistiji €“ nedeljo za nedeljo €“ je zato enkratno doživetje. Vsaka evharistija daje na novo okušati neskončno božjo ljubezen do vsakega brata in sestre.

Če bi se resnično zavedali, da evharistija vse to prinaša, bi po naših župnijah gotovo z veseljem prihajali k nedeljski sveti maši. Evharistija je izvir novega stvarstva, župnijsko občestvo pa je kraj, ki mi je dan, da z drugimi brati in sestrami to novo stvarstvo soustvarjamo že tu in sedaj. Kristjan, ki živi iz krstne milosti, čuti, da je njegov poklic uresničevati Jezusovo naročilo: Pojdite po vsem svetu in učite vse narode in krščujte jih v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha (Mk 16,15). Vse ljudi mora doseči spoznanje, da so odrešeni in jih Bog ljubi.

Nobene spremembe nas ne smejo oddaljiti od evharistije, ker je v njej življenje in upanje novega časa.

To ni lahko poslanstvo. Vsi imamo svoje napake in omejenosti, zato se tolikokrat izneverimo in pogrešimo. Nismo bili pravi bratje in sestre soljudem, ki so drugačnih nazorov. Nismo bili dovolj strpni, da bi poslušali dobronamerne ljudi, ki si prizadevajo za pravico in mir med narodi. Nismo znali sprejeti kritike, ko smo se izneverili evangeliju. Nismo bili dovolj ponižni in sprejemljivi do ostalih bratov in sester, ki niso delili našega spoznanja in vere. Včasih smo se celo ponašali, da smo boljši od drugih €“ v resnici pa smo zapadli v sebičnost in hvalisanje. Taka dejanja niso bila evangeljska. Daleč so od zamisli in zgleda, ki ga nam daje ustanovitelj evharistije. Jezus nam je dal novo zapoved: Po tem bodo vsi spoznali, da ste moji učenci, če boste med seboj imeli ljubezen. (Jn 13,35)

Samo Jezusove besede in njegovo konkretno ravnanje so nam vsakdanji zgled za naše življenje v svetu, kjer živimo kot romarji in popotniki.

Ob evharističnem shodu naj bi se kristjani v Sloveniji in zunaj njenih meja ponovno zavedeli, kakšno moč in bogastvo pomeni evharistija za vsako krščansko družino.

Kdor je poln samega sebe, ne more dojeti duha Jezusa Kristusa. Jezus je najbolj neposredno razodel ljubezen božjega srca do slehernega človeka, posebno do najbolj trpečih med nami, do tistih, ki živijo v revščini in pomanjkanju, ki so potisnjeni na rob družbe in za katere je le redko komu mar. Kolikokrat se pred njimi počutimo nelagodno in nerodno; v sebi nam ne uspe vzbuditi čutenja, ki jim ga je izkazoval Jezus na svojih poteh po Palestini.

Malgaški pregovor pravi: Duh je tisti, ki naredi človeka. Iščimo torej tudi to, kar je duhovno in ne zgolj materialno! Tekmujmo v usmiljenju in ljubezni do sočloveka - ne pa v egoizmu, kdo bo več imel! Jezus je ustanovil evharistijo tudi zato, da ne bi pozabili na najbolj revne v svoji bližini. Brez Boga je človek človeku tujec, včasih celo nasprotnik, ki ga je treba odstraniti iz življenja in zgodovine. Jezus pa nam razkriva, da je prišel predvsem zaradi izgubljenih grešnikov, zaradi tistih, ki so najmanj ugledni; prišel je, da jim povrne upanje in dostojanstvo, da jih postavi na noge in jih reši.

Zato evharistija ne more biti zgolj molitev, navada ali zbiranje dobrih med seboj, ampak je srečanje skupnosti vseh sester in bratov, vseh brez izjeme in brez meja. Brez dvoma v skupnosti še ostajajo trenja in prerekanja, konflikti in nesoglasja €“ na drugega namreč še vedno preveč gledamo s človeškega vidika, premalo z Jezusovega, ki gleda skozi oči usmiljenja in razumevanja. Zgledujmo se po našem bratu Jezusu, ki nam je naročil, naj obhajamo svete skrivnosti v njegovem duhu, ki je vselej odprt za človeško bedo in stisko.

Evharistija - duhovna vrednota, ki nikdar ne ugasne

Namen nedeljskih evharističnih srečanj ni ta, da bi se drug ob drugem dobro počutili, ampak da molimo drug za drugega, za vse, tudi za brate in sestre, ki niso naše vere ali našega mišljenja, ki so drugačni od nas in se zaradi revščine komaj preživljajo. To bomo zmogli, če Jezusu dopustimo, da nas prevzame s svojim duhom in napolni s svojo ljubeznijo.

Prva krščanska skupnost si je močno prizadevala za revne. Ubogi so v njej zavzemali pomemben prostor, ko so se zbirali k lomljenju kruha v Jezusovem imenu (prim. Apd 4,32).

Svet, v katerem živimo, postavlja na prvo mesto ideal tekmovalnosti, posledica tega pa so velika socialna, ekonomska in politična nasprotja. Zaznamujejo ga sebičnost, nasilje in najrazličnejše oblike zasvojenosti, ki slabijo pripravljenost na solidarnost in evangeljsko idejo služenja. Prav v služenju in solidarnosti vidi Jezus uresničevanje prave ljubezni. Današnji potrošniški svet pa človeka ne vrednoti po tem, kar je, ampak po tem, kar ima. Človeka meri po tem, kdo je močnejši, ne pa po bratski solidarnosti.

Napredek v znanosti in tehnologiji še nikoli ni bil tako hiter. Tudi proizvodnja divje in pospešeno narašča. V zadnjih stoletjih pa se ni nihče vprašal o smislu takšnega pospešenega napredka in o tem, komu služi. Njegovi zagovorniki so ga nekritično malikovali kot merilo človečnosti. V luči napredka je tudi človek postal le številka, posledica takšnega razosebljenja pa sta sodobna ravnodušnost in brezup. A materialni napredek €“ potreben in upravičen, če spoštuje naravo in okolje €“ ni zadnji odgovor. Človek se razvija tudi na drugih področjih, najgloblje področje pa je njegova duša, njegova notranja duhovna zmožnost, ki naj bi mu dala smisel za vsakdanje življenje. Zato je evharistija tako nujna: ker sega v človekovo dušo.

O tem bi lahko na široko razmišljali in razpravljali. A bistveno je to: zbrani smo v imenu Gospoda, ki je rekel: Kdor jĂŠ ta kruh, bo živel vekomaj. (Jn 6,58) Sveti Duh zna različnosti in razhajanja spreminjati v naše dobro.

Že dvajset let delujem na smetiščih, med najbolj revnimi. Lahko rečem, da sem tam priča čudežem, ki jih evharistija dela. Med njimi sem občutil nebeško veselje in božjo navzočnost, ki je ne znam razložiti. V resnici se evharistični duh med najbolj revnimi čuti in doživlja kot velika moč, veselje in upanje.

Pri naših nedeljskih mašah sestavljajo največji del pettisočglave množice bratov in sester, ki slavijo Gospoda, otroci in mladi. Vsi sodelujejo s petjem in odgovori, s kretnjami in domačimi plesi. Duša se mora razživeti in se odpreti božji milosti in ljubezni. In nasprotno €“ po evharistiji se Gospod vživi v kulturo naroda, med katerem se daruje. (pisna predloga)

MISIJONAR PEDRO OPEKA: PRIČEVANJE: EVHARISTIJA V SLUŽBI ČLOVEKA €“ 2. DEL:

Zvočni zapis

Vsi smo poklicani, razodevati Boga ljubezni tam, kjer živimo. Ubogi so Jezusovi prijatelji in najbližji Bogu.

Pred časom sem med pridigo poprosil navzoče brate in sestre, naj povedo, kaj jim pomeni evharistija. Vstali so nekateri, ki so si upali pričevati pred množico, kajti izpovedati svojo duhovno notranjost ni lahko. Šest odraslih in ena deklica so se priglasili za besedo. Te odrasle, ki so govorili, so ljudje imeli za nekoliko €prizadete€; tako so si o njih potihoma mislili. Nekateri v cerkvi so se nasmehnili, češ kaj boste vi revčki in bolni povedali pametnega. Vsak je povedal, kako ga je božja beseda spremenila in kako mu evharistija pomaga, da lažje prenaša trpljenje in težave. Ko pa so po vrsti izpovedali svojo vero in prepričanje, kako je Jezusova evharistija spremenila njihovo notranjost, da so odkrili veselje do dela in življenja, je vsa cerkev vsakemu krepko zaploskala, saj je govoril iz srca, preprosto in globoko. Zadnja je spregovorila deklica in izrekla globoke misli, kako naj otroci z ljubeznijo sodelujejo pri evharistiji.

Po maši sem premišljeval, kdo je bolj prizadet ali zamaknjen: tisti ki so si upali glasno povedati, kaj vse je v njih naredila božja moč, ali pa oni, ki so se imeli za normalne, pa si niso upali povedati, kaj v evharistiji doživljajo. Najmanjši in krhki so nam dali zgled ponižnosti in poguma. Prepričan sem, da so zapostavljeni in manj pomembni v naših krščanskih skupnostih zelo blizu Bogu.

Turisti z različnih kontinentov prihajajo k naši evharistiji, kjer molijo najbolj revni verniki. Ubogi spreobračajo bogate ljudi; ti odhajajo prevzeti in v duhu prenovljeni.

V teku dvatisočletne zgodovine Cerkve se je Jezusov evangelij razširil po vsem svetu in se postavljal v službo ubogih. Zavzemal se je za njihovo enakopravnost z drugimi brati in sestrami; poudarjal je temeljno resnico, da je Bog dobrine ustvaril za vse €“ ne le za nekatere. Naša zemlja je dovolj bogata, da lahko nasiti vseh šest milijard ljudi na svetu. Če danes ena milijarda ljudi trpi lakoto, je to za kristjane velik izziv.

Danes, ko je na svetu toliko revščine, smo še bolj poklicani, da živimo in oznanjamo božjo ljubezen in odrešenje, namenjeno vsem ljudem. Živimo evangelij v spoštovanju in ponižnosti, z vero in odločnostjo! Bodimo sol zemlje, kjer koli živimo ali delamo! (Mt 5,13)

Misijonarji, ki oznanjamo Jezusov evangelij med različnimi narodi, se zavedamo, kako globoko je Bog zasidran v človekovi duši. Zavedamo se, kako je Bog je ustvaril narode različne, da bi skupaj delali in se ljubili po Jezusovi zapovedi (Jn 13,31-35).

Govorim iz sredine revežev. Zavedam se, da evharistija spreminja človeka in ga razbremenjuje malikov; oživlja ga in mu podarja novo upanje. Vse to doživljamo pri vsaki evharistiji med reveži, med katerimi je vse tako preprosto in naravno.

Misijonarji obhajamo evharistijo med drugimi narodi, v njihovih jezikih, ob drugačnih navadah in običajih. Vidimo, kako globoko seže božja ljubezen v srce teh ljudi, ki so naši bratje in sestre, rojeni v drugih civilizacijah in tako blizu Bogu. Brez nedeljske evharistije bi nam nekaj manjkalo. Še več: vsemu svetu bi nekaj manjkalo, kajti evharistija združuje ljudi z vseh koncev sveta v eno samo božjo družino.

Pri lomljenju kruha se zavedamo, da moramo kot Jezus tudi mi deliti z ubogimi. Vse dobrine na svetu so namenjene vsem ljudem brez izjeme. In to globoko resnico doživljamo vsakokrat, ko obhajamo evharistijo. Poslani smo, da delimo z revnimi.

Evharistija je zakrament odrešenja in miru za vsakega človeka, ki hrepeni po božji ljubezni.

Nismo gospodarji evharistije, ampak v službi evharistije, ki sama po sebi dela čudeže v srcih vernikov. Prebudimo se in se zavedajmo, kakšno izredno srečo imamo, da nam je Bog dal vero v Jezusa Kristusa in da v njegovem imenu doživljamo evharistijo v naših župnijah. Bogu hvala za vse te dobrote in milosti, ki smo jih prejemali skozi stoletja in jih želimo posredovati prihodnjim rodovom. Evharistija naj nam še naprej razsvetljuje pot. Najrevnejši v naši družbi so nam v zgled in nas usmerjajo k evharistiji.

Evharistija so vrata za bolj iskreno medsebojno pomoč; je upanje brez meja za tiste, ki jih je prevzel duh Jezusovih blagrov. Evharistija ni izmikanje pred dolžnostjo, ni zapiranje vase in v majhno skupnost. Evharistija je v sredi življenja. Kjer je evharistija, tam je Jezus, tam je ljubezen in dobrota, tam je lepota in iskrenost. In končno je v njej tudi sreča, čeprav nepopolna, ker smo v tem življenju vedno omejeni.

Doživljati evharistijo kot enkratno milost, posebno v nedeljo pri župnijski sveti maši.

Naše razpoloženje mora biti vedno novo; izvirati mora iz prepričanja, da po vsaki evharistiji svet postaja vsaj malo boljši. Vodi nas k obveznostim, ki jih imamo v skupnosti, v nas premaguje strah pred novimi izzivi in neznanimi konflikti, daje nam moč za odgovornosti v družbi.

Bog nam je dal razum in modrost duha, da znamo oceniti, kaj je dobro in kaj slabo. In po veri izbiramo, kar je za človeka dobro in po božji volji.

Naše župnijske skupnosti naj bodo vedno žive, ob nedeljah pa se veseli zbirajmo k nedeljski evharistiji! Pomagajmo s svojim sodelovanjem in petjem, da bo blagoslovljeno naše srečanje med nami in z Bogom prek Jezusa Kristusa. Naša evharistija naj bo vesela in živa; iz nje naj se vidi, da oznanjamo odrešenje in ljubezen brez meja. Tudi naše telo mora biti prežeto z božjo besedo in evharistijo, saj ga evharistija in božja beseda odrešujeta.

Bratje in sestre! Zahvalimo se Gospodu za milost, ki jo je dal našemu narodu, da že več kot tisoč let evharistijo živimo tu €“ na naši zemlji.

Kar je resnično in preprosto, to vedno ostane. Naši revni bratje in sestre v siromašnih deželah nam dajejo zgled, kako naj bomo bolj preprosti in iskreni; njihov zgled nas utrjuje v zaupanju v delovanje Svetega Duha v nas.

Obhajanje evharistije globoko povezuje revne, ker razkriva njihovo enakost. V tej povezanosti med brati in sestrami pa jih navdaja z notranjim veseljem.

Bog je ljubezen. Zato bo evharistija vedno živa; živa evharistija pa je izbir božjega usmiljenja in odrešenja. (pisna predloga)

NATAŠA LIČEN: NAPOVED KOREOGRAFIJE ZDRUŽENIH KATOLIŠKIH VRTCEV: EVA IN BLAŽ: VSTANI IN STECI K JEZUSU:

Zvočni zapis

SLOVESNA MAŠA PREDSEDNIK SLOVENSKE ŠKOFOVSKE KONFERENCE IN LJUBLJANSKI NADŠKOF METROPOLIT DR. ANTON STRES: POZDRAV IN POVABILO H KESANJU:

Zvočni zapis

Drage sestre in dragi bratje, pozdravljeni in dobrodošli vsi, ki ste prišli na to enkratno evharistično slavje. Še posebej pozdravljam tiste, ki niste mogli priti na sam stadion, ampak ste z nami in mi smo z vami. Pozdravljam vse, ki ste z nami po radiu in televiziji.

Zakrament svetega Rešnjega Telesa in krvi, ki ga obhajamo pri vsaki sveti maši, je res Božji dar za življenje, kakor je naše geslo. Kruh za življenje v vsej polnosti: za življenje v dostojanstvu sleherne človeške osebe, za življenje v veri, v upanju in v ljubezni, v solidarnosti, sodelovanju in medsebojnem spoštovanju. Tukaj smo, da izpričamo to svojo vero, svoj krščanski ponos, svojo hvaležnost Bogu, da smemo biti Jezusovi učenci in člani Cerkve ter pri vsaki sveti maši gostje pri mizi, ki nam jo pripravlja sam Jezus Kristus.

Danes pa smo tukaj tudi zato, da sprejmemo za svojega nebeškega vzornika in priprošnjika mladega Lojzeta Grozdeta, ki je s svojo mučeniško smrtjo na neprekosljiv način izpričal, h kakšni velikodušnosti, požrtvovalnosti, h kakšni veri, zaupanju in ljubezni lahko vsakega od nas pripelje zvesto obhajanje svete maše, svete evharistije.

Med nami pozdravljam njegovo eminenco gospoda kardinala Tarcisija Bertoneja, državnega tajnika in odposlanca papeža Benedikta XVI., s katerim smo v tem trenutku še posebej povezani. Gospod karidnal, prisrčno dobrodošli in hvala Vam, da ste z nami in boste v imenu svetega očeta razglasili Alojzija Grozdeta za blaženega!

Pozdravljam vse sobrate škofe, domače in iz sosednjih dežel. Pozdravljam predstavnike drugih krščanskih Cerkva, pravoslavne in evangeličanske. Pozdravljam župana Mestne občine Celje in druge župane ter vse navzoče predstavnike in člane organizacij in ustanov javnega življenja, političnega, kulturnega in vsakega drugega. Pozdravljeni vsi, ki ste prišli od blizu in daleč: vsi duhovniki in diakoni, redovnice in redovniki, vsi vi, člani Božjega ljudstva iz domovine in sveta.

Vsi ste dobrodošli, saj nas tukaj združuje ena sama vera, vera v tisto neskončno Božjo ljubezen, ki nam jo Jezus izpričuje na čisto poseben in edinstven način v sveti evharistiji. Danes želimo okrepiti našo vero v nenadomestljivo mesto, ki ga ima v našem krščanskem življenju sveta evharistija, sveta maša. Okrepili bomo pa tudi zavest o našem krščanskem poslanstvu, da v sodobnem svetu pričujemo za to vero in hkrati z dejavno dobrodelnostjo in ljubeznijo pričujemo za Božjo ljubezen do vsakega človeka.

Prosimo zato sedaj Gospoda, naj nam odpusti vse grešno pomanjkanje ljubezni, da bomo svete skrivnosti danes tukaj na poseben način res vredno obhajali. (po pisni predlogi in zvočnem zapisu: pIR)

NOVOMEŠKI ŠKOF MSGR. ANDREJ GLAVAN:

Zvočni zapis

Eminenca, kardinal Tarcisio Bertone. Jaz, novomeški škof, sem v imenu vsega slovenskega ljudstva se ponižno obrnil na papeža Benedikta XVI. s prošnjo, da povzdignete med blažene Božjega služabnika, laika mučenca, Alojzija Grozdeta.

POSTULATOR MAG. IGOR LUZAR: KRATEK ŽIVLJENJEPIS BOŽJEGA SLUŽABNIKA ALOJZIJA GROZDETA:

Zvočni zapis

Božji služabnik Alojzij Grozde se je rodil 27. maja leta 1923 v Zgornjih Vodalah, župnija Tržišče. Študiral je na klasični gimnaziji v Ljubljani ter bival v Marijanišču in bil tudi član Katoliške akcije in zadnje šolsko letu voditelj Marijine kongregacije. Med svojimi sovrstniki se je odlikoval kot marljiv dijak, predvsem pa je bil daleč naokoli poznan zaradi svojega doslednega in vzornega krščanskega življenja zakoreninjenega v evharistiji €“ katero je imenoval Sonce mojega življenja. Kot dejaven laik je s svojim zglednim načinom življenja, prežetim s Kristusovim duhom, pobožnostjo do Božje Matere Marije, vsakodnevno dokazoval kako je mogoče kot laik živeti ideal svetosti v vsakdanjem življenju.

Za Božič leta 1942 se je odpravil iz Ljubljane domov na Dolenjsko, da bi v krogu družine obhajal božične praznike. Preko Podtabora pri Strugah in Ambrusa je na novega leta dan, 1. januarja 1943 prispel v samostan v Stični, kjer je bil pri sveti maši in prejel obhajilo. Iz Stične je preko Trebnjega prispel na Mirno, kjer so ga zajeli partizani in pod krivo obtožbo umorili. Alojzij Grozde je tudi v najhujšem trpljenju iz prezira do vere, do konca ostal zvest temeljnim krščanskim idealom €“ odpuščanju in ljubezni do bližnjega. V tej ljubezni do Kristusa in Cerkve je komaj dvajsetleten daroval svoje življenje. Njegovo truplo, ki so ga kasneje našli v gozdu, so pokopali na pokopališču v Šentrupertu. Že takoj po smrti so se mu ljudje v molitvi priporočali kot mučencu za vero. Njegov grob na pokopališču v Šentrupertu je postal kraj številnih romanj tako posameznikov kakor skupin.

Alojzij Grozde je čudovit zgled krščanskega življenja in tako vzor za vsakega kristjana, še posebej za mladino. Njegova mučeniška smrt iz prezira do vere razodeva zvestobo krščanskim idealom, ki so jih ljudje na našem prostoru, pogumno izpovedovali tudi v najhujših trenutkih življenja slovenskega naroda. Zato se vsi veselimo današnjega trenutka slovesne razglasitve Alojzija Grozdeta za blaženega. (po pisni predlogi in zvočnem zapisu: pIR)

PAPEŽEV LEGAT KARDINAL TARCISIO BERTONE: SLOVESNA RAZGLASITEV ALOJZIJA GROZDETA ZA BLAŽENEGA €“ S PREVODOM €“ BERE DR. JANEZ GRIL:

Zvočni zapis

Po goreči želji našega brata Andreja Glavana, novomeškega škofa, in drugih bratov v škofovski službi ter mnogih vernikov, in potem, ko smo slišali za mnenje Kongregacije za zadeve svetnikov, z našo apostolsko oblastjo dovoljujemo, da se častitljivi Božji služabnik Alojzij Grozde, verni laik iz Katoliške akcije in mučenec, ki je v moči evharistije s svojo stanovitno vero in zvestobo do Kristusa, sprejel preganjanje vse do mučeniške smrti, odslej imenuje blaženi in se njegov god obhaja na krajih in po ustaljenih pravnih predpisih vsako leto 27. maja, na dan njegovega rojstva in svetega krsta.

V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha.

Izdano v Rimu pri Svetem Petru, 27. marca, v Gospodovem letu 2010, v šestem letu našega vladanja.

Papež Benedikt XVI.

ODKRITJE PODOBE BL. ALOJZIJA GROZDETA, PROCESIJA S PRINAŠANJEM RELIKVIJ BL. ALOJZIJA GROZDETA. V PROCESIJI GREDO: JOŽE SMOLE IZ ŽUPNIJE MIRNA, KI NOSI RELIKVIARIJ Z RELIKVIJAMI BL. ALOJZIJA GROZDETA, OB NJEM PA ŠTIRI DEKLETA S ŠOPKI ROŽ: DVE Z BELIMA ŠOPKOMA IN DVE Z RDEČIMA (ANJA HORVAT - ROMKINJA, TINA HOČEVAR IZ ŽUPNIJE TRŽIŠČE, DARJA GAČNIK IZ ŽUPNIJE TREBNJE, MAJA ŽIBERT IZ ŽUPNIJE ŠENTRUPERT TER ŠTIRJE FANTJE S PRIŽGANIMI SVEČAMI: SAŠO GLIHA IZ ŽUPNIJE TREBNJE; MIHA HOČEVAR IZ ŽUPNIJA TRŽIŠČE, ALJAŽ ŠKRJANEC IZ ŽUPNIJE ŠENTRUPERT IN MARIO CENER (ROM); RELIKVIJE, ROŽE IN SVEČE POLOŽIJO NA MIZICO PRED PODOBO BL. ALOJZIJA GROZDETA. ZBOR: Franc Juvan, Alojzij Grozde

Zvočni zapis

Ta fant imel res težko je mladost, pastirček bil je lačen in ubog. Premagal z voljo je ovire vse. To naš je vzornik: Alojzij Grozde. Saj radi vsi posnemali bi te, ti naš si vzornik, Alojzij Grozde.

Postal je mlad kristjan, za vero vnet, hotel ostati dober je in zvest. Služiti narodu želel je le. To naš je vzornik: Alojzij Grozde. Saj radi vsi posnemali bi te, ti naš si vzornik, Alojzij Grozde.

Pridobil rad bi svet za Kristusa, k Mariji je usmerjal srca vsa. Za Cerkev širil je navdušenje. To naš je vzornik: Alojzij Grozde. Saj radi vsi posnemali bi te, ti naš si vzornik, Alojzij Grozde.

Ko so prijeli ga nasprotniki, nedolžnega so kruto mučili. Za vero svoje dal življenje je. To naš je vzornik: Alojzij Grozde. Saj radi vsi posnemali bi te, ti naš si vzornik, Alojzij Grozde.

Za iste ideale kakor ti živimo naj in trudimo se mi. Saj radi vsi posnemali bi te. Ti naš si vzornik: Alojzij Grozde. Saj radi vsi posnemali bi te, ti naš si vzornik, Alojzij Grozde.

NOVOMEŠKI ŠKOF MSGR. ANDREJ GLAVAN: ZAHVALA PAPEŽEVEMU LEGATU KARDINALU BERTONEJU ZA RAZGLASITEV ALOJZIJA GROZDETA ZA BLAŽENEGA:

Zvočni zapis

Vaša eminenca kardinal Tarcisio Bertone, v svojem imenu, in v imenu vsega Božjega ljudstva novomeške škofije, ter vse Cerkve na Slovenskem, se iz srca zahvaljujem Njegovi svetosti Benediktu XVI., da je Božjega služabnika Alojzija Grozdeta prištel med blažene, in Vam, da ste ga v njegovem imenu slovesno razglasili.

KARDINAL: SLAVA BOGU NA VIŠAVAH (GLĂ“RIA IN EXCÉLSIS DÉO) BRALKA CECILIJA EMERŠIČ: PRVO BERILO (2 Mz 24,3 8)

Berilo iz druge Mojzesove knjige.

Tiste dni je Mojzes prišel in povedal ljudstvu vse Gospodove besede in odloke. In vse ljudstvo je odgovorilo z enim glasom; rekli so: Vse besede, ki jih je govĂłril Gospod, bomo izpolnjevali. Mojzes je zapisal vse Gospodove besede. Potem je zjutraj zgodaj vstal in postavil oltar pod goro in dvanajst spominskih kamnov za dvanajst Izraelovih rodov. Nato je poslal mladeniče izmed Izraelovih sinov, da so darovali žgalne daritve in žrtvovali junce kot mirovne daritve za Gospoda. Mojzes je vzel polovico krvi in jo vlil v kotliček, polovico krvi pa je poškropil po oltarju. Potem je vzel knjigo zaveze in jo prebral ljudstvu. Tedaj so rekli: Vse, kar je govĂłril Gospod, bomo izpolnjevali; pokorni bomo. In Mojzes je vzel kri in z njo poškropil ljudstvo in rekel: Glejte, to je kri zaveze, ki jo je Gospod po vseh teh besedah sklenil z vami.

Poslušali smo Božjo besedo. Vsi: Bogu hvala

PSALM 34, 1-5, 8-9: OKUSITE IN SPOZNAJTE

Okusite in spoznajte, kako dober je Gospod, kako dober je Gospod.

Solist: Slavim Gospoda v vsakem času, vedno mu prepevam hvalne speve. Na ves glas ga hvalim, da ubogi slišijo in se veselijo.

Poveličujte z menoj Gospoda, njegovo ime skupno slavimo. Iskal sem Gospoda in me je uslišal, vseh mojih strahov me je rešil.

Angel varuje tiste, ki se boje Gospoda, da jih reši vsega hudega. Okusite in spoznajte, kako je Gospod dober, blagor človeku, ki vanj zaupa.

BRALEC BRANE ŠIMENC: DRUGO BERILO (1 Kor 11,23 26)

Berilo iz prvega pisma apostola Pavla Korinčanom.

Bratje in sestre, jaz sem prejel od Gospoda, kar sem vam tudi izrĂłčil: Gospod Jezus je tisto noč, ko je bil izdan, vzel kruh in se zahvalil, ga razlomil in rekel: To je moje telo, ki je za vas. To delajte v moj spomin. Prav tako je vzel po večerji tudi kelih in rekel: Ta kelih je nova zaveza v moji krvi. KĂłlikorkrat boste pili, delajte to v moj spomin. Kajti kĂłlikorkrat jeste ta kruh in pijete kelih, oznanjate Gospodovo smrt, dokler ne pride.

To je Božja beseda. Bogu hvala

ZBOR: ALELUJA DIAKON ERIK ŠVIGELJ: EVANGELIJ (Jn 6,51 58):

Tisti čas je Jezus rekel množicam: Jaz sem živi kruh, ki sem prišel iz nebes. Če kdo jĂŠ od tega kruha, bo žĂvel vekomaj. Kruh pa, ki ga bom dal jaz, je moje meso za življenje sveta. Judje so se tedaj med seboj prepirali in govorili: Kako nam more ta dati svoje meso jesti? Jezus jim je tedaj rekel: Resnično, resnično, povem vam: Če ne jeste mesa Sina človekovega in ne pijete njegove krvi, nimate življenja v sebi. Kdor jĂŠ moje meso in pije mojo kri, ima večno življenje in jaz ga bom obĂşdil poslednji dan. Kajti moje meso je resnična jed in moja kri resnična pijača. Kdor jĂŠ moje meso in pije mojo kri, ostaja v meni in jaz v njem. Kakor je mene poslal živi Oče in jaz živim po Očetu, tako bo tudi tisti, ki mene uživa, žĂvel po meni. To je kruh, ki je prišel iz nebes, ne tak, kakršnega so jedli vaši očetje in so pomrli: kdor jĂŠ ta kruh, bo žĂvel vekomaj.

To je Kristusov evangelij.

KARDINAL TACISIO BERTONE, VATIKANSKI DRŽAVNI TAJNIK: HOMILIJA €“ s prevodom:

Zvočni zapis

Dragi sobratje v škofovstvu in duhovništvu, dragi bratje in sestre v Gospodu!

Z velikim veseljem sem prišel med vas kot papežev legat ob sklepu slovenskega evharističnega kongresa. Lepo pozdravljam najprej njegovo ekscelenco msgr. Antona Stresa, predsednika Slovenske škofovske konference, in se mu zahvaljujem za prijazne besede ob začetku tega slavja. Bratsko pozdravljam msgr. Stanislava Lipovška, škofa v lepem mestu Celju, ki nas danes sprejema v goste, ter vse navzoče škofe. Spoštljivo pozdravljam visoke predstavnike civilne oblasti, ki nam s svojo prisotnostjo izkazujejo naklonjenost. Topel pozdrav namenjam tudi duhovnikom, redovnikom, redovnicam, bogoslovcem in vsakemu izmed vas, dragi bratje in sestre, ki ste danes tukaj. Veseli me tudi, da sem lahko za blaženega razglasil Alojzija Grozdeta, mučenca za vero in vzornika mladine. Vsem vam posredujem apostolski blagoslov svetega očeta Benedikta XVI., ki ga podeljuje tudi vašim družinam in vašim najdražjim, še posebej bolnikom in vsem trpečim.

Na začetku slovesnosti smo molili: Jezus, naš Bog, €Ś naj svete skrivnosti tvojega telesa in krvi tako častimo, da bomo prejemali vedno več sadov tvojega odrešenja (glavna mašna prošnja). Prosili smo za milost, da bi naš razum, razsvetljen z vero, v evharistiji spoznal resnično navzočnost vstalega Jezusa; Gospoda smo prosili, naj podpira našo voljo, da bi se celotno naše bitje razpoložilo za čaščenje Jezusa, našega Odrešenika in Rešitelja, resnično navzočega pod posvečenima podobama kruha in vina. Pri zadnji večerji, dan pred svojo smrtjo na križu, je Jezus ustanovil evharistijo kot spomin na svojo veliko noč. Dejansko smo vsakokrat, ko obhajamo sveto mašo in prejemamo sveto obhajilo, vedno znova postavljeni pod vznožje križa, s katerega nas s svojo krvjo kropi umirajoči Odrešenik. Vsak kristjan lahko tako vedno znova vstopa v prazen grob, v katerem sta bili enkrat za vselej premagani smrt in temĂĄ sveta. S svojo smrtjo je Jezus premagal smrt in nam kot žĂvi na stežaj odprl vrata večnega življenja. Obhajanje svete maše nas v nadaljevanju popelje v binkoštno dvorano, kjer v premišljevanju Božje Besede, molitvi in občestvenem slavljenju z Marijo in apostoli prejemamo darove Svetega Duha.

Evharistična skrivnost, ki izhaja iz velikonočnega tridnevja, otipljivo razodene hrepenenje Boga, da bi človeku podelil resnično življenje. Evharistija je Božji dar za življenje sveta; še več, v evharistiji Bog sam postane dar, ki na nek način postane gost svojih otrok, njihova jed in sestavni del njihovega bitja. Ta resničnost nam bolj kot vse drugo govori o tem, kako veliko je človekovo dostojanstvo. Človek v svojem srcu lahko gosti svojega Stvarnika in v tem je njegova pristna veličina. Skupaj z mučenci iz Abitinije bi zato tudi mi morali reči, da brez nedelje, brez evharistije ne moremo živeti. Tako so namreč svojim rabljem dejali prvi mučenci iz Severne Afrike, ki so raje umrli, kakor da bi se odrekli praznovanju nedelje. V podobnih razmerah in z enako globoko vero je v prejšnjem stoletju pričeval tudi mladi slovenski mučenec Alojzij Grozde, ki je evharistijo rad imenoval sonce mojega življenja. Pozorno branje zgodovine Cerkve na Slovenskem, zlasti nasilnih preganjanj, ki jih je utrpela v preteklem stoletju €“ pomislimo na čase tuje okupacije, državljanske vojne in brezbožnega režima €“ nam bo razkrilo, da je bila Božjemu ljudstvu evharistija glavni vir opore, moči in tolažbe. Evharistija je resnično €“ kakor je rekel bl. Anton Martin Slomšek €“ sonce Božje službe, jedro naše vere, srce pobožnosti, živi vir svetosti in vsake pomoči za dušo in telo.

Dragi bratje in sestre, to je novost evangelija: Jezus se je učlovečil, postal je eden izmed nas, da bi nam razodel Očetovo obličje, ki je Ljubezen. To ljubezen je izkazal tako, da je za nas daroval svoje življenje vse do daritve na križu. Iz njegove prelite krvi se je rodila Cerkev kot skupnost verujočih, ki pri obhajanju Kristusove daritve in zbiranju okrog Vstalega, resnično navzočega v evharistični skrivnosti, najdejo duhovno hrano in smisel svojega bivanja. Iz svete maše tudi Cerkev, ki roma v Sloveniji, črpa navdih in moč za svoje dejavno pričevanje za vero v sodobnem razkristjanjenem svetu. Slovenski evharistični kongres vsakega kristjana kliče k obnovljeni zvestobi glede udeležbe pri nedeljski evharistiji. Zvesto in vneto obhajanje Gospodovega dneva je namreč potrebno za dejavno sodelovanje pri oznanjevalnem poslanstvu Cerkve in predstavlja vir vedno novih moči za dobrodelno ljubezen ter solidarnost s preizkušanimi brati in sestrami.

Predragi, ob tedenskem obhajanju evharistije kristjan posvečuje Gospodov dan, ki je vrhunec tedna, in prejema hrano, ki vedno bolj utrjuje njegovo vero. Sveta maša ni preprosta oblika osebne pobožnosti, ampak je molitev Cerkve, v kateri je navzoč Jezus, ki se znova in znova daruje Očetu. Ko obhajamo evharistijo, se udeležujemo molitve celotne Cerkve, ki prosi za slehernega človeka in za ves svet.

Tudi nam danes veljajo Jezusove besede: To delajte v moj spomin! Zato vas spodbujam, da obnovite svojo zavzetost: naj vsak kristjan znova odkrije lepoto nedeljske evharistije, naj pri njej sodeluje tako, da mu bo postala osrednji dogodek tedna in bo iz nje prejemal moč za vsakdanje napore. Vemo, da udeležba pri sveti maši plemeniti naše življenje in nam pomaga, da lahko tudi naše odločitve in dejanja postajajo vedno bolj skladna z vero, ki jo izpovedujemo. Vaš pesnik Simon Gregorčič je lepo zapisal: Daritev bodi ti življenje celo: oltar najlepši je srca oltar, ljubezen svĂŠta v njem nebešk' je žar, Gospodu žrtva vsako dobro delo.

Dragi prijatelji, to, kar kristjani doživljamo in obhajamo pri sveti maši, nas napolnjuje s takšnim veseljem in hvaležnostjo, da tega ne moremo ohranjati samo zase. Prizadevajte si torej, da boste v okolju, v katerem živite, oznanjali in pričevali za krščansko vero! Na plenarnem zboru pred nekaj leti ste se zavezali, da si boste prizadevali za življenje v vseh njegovih oblikah. V skladu s tem vašim sklepom je danes še posebej pomembno, da se zavzemate za družino in krščanske vrednote, ki so z njo povezane, saj je prav družina zibelka življenja.

Vstali Kristus vas pošilja v svet kakor nekoč apostole: Pojdite torej in naredite vse narode za moje učence (Mt 28,19). To je poslanstvo Cerkve in vsakdo izmed nas je poklican, da se v to poslanstvo dejavno vključuje ne samo zato, da bi utrdil svojo vero, ampak tudi zato, da bi jo lahko posredoval drugim, ki je še ne poznajo. Tudi nam apostol Peter v svojem pismu naroča: Pač pa Gospoda Kristusa slavite v svojih srcih, vedno pripravljeni na odgovor vsakemu, ki vas sprašuje za razlog upanja, ki je v vas (1 Pt 3,15).

Prvi sad resnične vere je življenje iz ljubezni, ki je dejavna v službi bratov in sester v potrebi in ki je pripravljena ljubiti vse, celo svoje sovražnike. Kakor prvi kristjani bi tudi mi morali živeti tako, da bi se o nas lahko reklo, da je imela množica teh, ki so sprejeli vero, kakor eno srce in eno dušo in da nihče med njimi ni trpel pomanjkanja, kajti sleherni je dobil, kar je potreboval (Apd 4,32€“36). Zato vas, dragi prijatelji, spodbujam, da bi še bolj okrepili svoje prizadevanje za dobrodelno dejavnost po zgledu mnogih bratov, ki so v preteklih stoletjih na tej slovenski zemlji svojo vero v vstalega Gospoda izpričali z darovanjem samih sebe v službi Cerkve in z dejavno podporo tistim, ki so bili njihove pomoči potrebni. Prav v tem smislu imamo lahko za sad Božje previdnosti, da sem danes kot enega izmed sinov te ljubljene dežele lahko vpisal med blažene Alojzija Grozdeta. Že v svoji rani mladosti je bil resnični učenec Jezusa Kristusa, navzočega v Najsvetejšem zakramentu. Na kolenih se je v zavzetem in zvestem evharističnem češčenju naučil, kaj pomeni popolno darovanje, ki vključuje celo pripravljenost žrtvovati lastno življenje. Še ne dvajsetleten je zaradi vere pretrpel mučeniško smrt in se celostno upodobil po Jezusu. Naj bo torej Alojzij Grozde naš zgled in priprošnjik ter naj nam izprosi milost, da bi bili tudi mi v bratskem občestvu Cerkve vedno zvesti Gospodu.

Naj nas Marija, Presveta Devica, naša Mati, ki je Jezusa nosila pod srcem, vodi do polnosti evharistije na nebeški gostiji. Naj Bog blagoslovi Slovenijo in vsem vam podeli svoj mir!

PROŠNJE VERNIKOV ZA VSE POTREBE:

Zvočni zapis

Bratje in sestre, zbrani na evharističnem kongresu se z zaupanjem obrnimo na Gospoda Jezusa Kristusa, ki je živi Bog med nami, naš veliki duhovnik in daritveno jagnje. Iskreno prosimo, naj posluša in usliši naše prošnje:

Solist: Kristus, Sin živega Boga. Vsi: Prosimo te, usliši nas.

(oče: Gregor Lotrič): Kristus, živi kruh iz nebes! Naj nas papež, škofje in duhovniki z vedno večjo gorečnostjo ter ljubeznijo potrjujejo v veri, da si ti vir in vrhunec našega življenja in da si na zemlji na najpopolnejši način navzoč med nami prav pri sveti maši.

(mati: Jana Poljanšek): Kristus, kruh življenja! Naj leto evharistične prenove in duhovništva poveže vse verne na Slovenskem v zavesti, da si ti v sveti evharistiji za vse nas Božji dar za življenje.

(bogoslovec: Marko Rakun): Kristus, kruh močnih! Naj te redno in z očiščenimi srci prejemamo v svetem obhajilu in v Tebi črpamo moč za življenje po evangeliju: v resnici in iskrenosti, v zvestobi in odgovornosti, ter spoštovanju človeškega življenja od spočetja do naravne smrti.

(dekle: Urška Rozman) Kristus moč mučencev! Naj po zgledu mnogih mučencev, posebej blaženega Alojzija Grozdeta, ki te je izbral za sonce svojega življenja, v Tebi najdemo oporo, ko doživljamo nerazumevanje, nasprotovanje in sovraštvo. Ti nam daj moč za odpuščanje ter spravo v resnici.

(invalidka na vozičku: ga. Darinka Slanovec, KBBI) Kristus, upanje vseh, ki trpijo pomanjkanje nebeškega in zemeljskega kruha! Odpri nam oči za vse človeške stiske doma in po svetu. Prosimo te za vse, ki so zaradi brezposelnosti razočarani in ponižani, daj jim moči in upanje, da v stiski niso sami; nam pa pomagaj, da bomo sposobni dejavne ljubezni in solidarnosti. Tako bo tvoja Cerkev za vse kraj resnice in svobode, pravičnosti in miru.

(redovnica: s. Mirjam Ferčak SSK): Kristus, veliki duhovnik! Naj cenimo neprecenljivi dar duhovnikov med nami, pričevalcev vere vate in služabnikov Tvojega telesa ter storimo vse, da bi mladi slišali Tvoj klic in mu pogumno ter z veselim srcem sledili v redovniškem, duhovniškem ali misijonarskem poklicu.

Gospod Jezus Kristus, prenovi nas s svojo milostjo, da bomo v trajni ljubezni s teboj združeni in bomo obrodili sadove za večno življenje pri tebi, ki živiš in kraljuješ vekomaj.

RAZLAGALEC MSGR. FRANCI PETRIČ: VEZNO BESEDILO ZA PRINAŠANJE DAROV:

Zvočni zapis

Na vrsti je darovanje. Bogoslovec (Dejan Pavlin) in redovnica (s. Jana Rovtar OSU) prinesla kruh in vino za evharistično daritev, za njima pa predstavniki vseh slovenskih škofij nosijo druge darove, saj je danes vsa Cerkev na Slovenskem združena v evharističnem slavju.

Rudarja iz celjske škofije (Vlado Videmšek in Andrej Koren) prinašata rudarsko svetilko. Z njo simbolično prinašamo vsa prizadevanja za iskanje in ohranjanje luči resnice in vere, ter trud in upanje vseh, ki so delali in trpeli.

Zakonca koprske škofije (Adrijana in Peter Krašna) prinašata nanoški sir in med. To je naš hvaležen prispevek Gospodu za delo in poslanstvo, ki nam ga naklanja, ko sledimo njegovim klicem v družini, družbi, v službi, v osebnem in javnem življenju, v mladosti in starosti.

Narodni noši iz ljubljanske nadškofije (Martina in Štefan Pucihar) prinašata med in svečo. Kot sveča naj se tudi mi v vsakdanjem življenju darujemo za druge.

Predstavnika murskosoboške škofije (Ervin Ficko in Slavica Trstenjak) prinašata lončeno posodo s klasjem in sod z vinom. To je znamenje vseh nas, ki smo krhki, kot lončena posoda. Pšenično klasje je znamenje rodovitnih polj, pa tudi duhovnih poklicev s prošnjo, da bi jih v obilju.

Novoporočenca iz mariborske nadškofije (Darja Kalamar in Aleš Frece) prinašata šopek rož, znamenje ljubezni in Slomškove knjige. Ob pripravi na Slovenski evharistični kongres je ta nadškofija praznovala 150-letnico prenosa škofijskega sedeža v Maribor. Bl. Anton Martin Slomšek je s svojim delom najbolj zaznamoval mariborsko nadškofijo.

Predstavnika iz novomeške škofije (Polona in Martin Pečarič) prinašata knjigo Škofija Novo mesto, kjer je predstavljena mlada škofija in portret blaženega Alojzija Grozdeta, prvega uradno razglašenega mučenca samostojne Slovenije. (po pisni predlogi in zvočnem zapisu: pIR)

MARIBORSKI NADŠKOF METROPOLIT DR. FRANC KRAMBERGER: UVOD V OČENAŠ:

Zvočni zapis

CELJSKI ŠKOF DR. STANISLAV LIPOVŠEK: UVOD V POZDRAV MIRU:

Zvočni zapis

NOVOMEŠKI ŠKOF MSGR. ANDREJ GLAVAN: ZAHVALA:

Zvočni zapis

KARDINAL TACISIO BERTONE, VATIKANSKI DRŽAVNI TAJNIK: O ANGELUSU€“ s prevodom:

Zvočni zapis

PROCESIJA Z NAJSVETEJŠIM IN BLAGOSLOV CELJE, PRESS-CENTER: TISKOVNA KONFERENCA PO SKLEPU SLOVESNOSTI:

Zvočni zapis

ŽIVLJENJEPIS BOŽJEGA SLUŽABNIKA ALOJZIJA GROZDETA (27. MAJ 1923 €“ 1. JANUAR 1943)

Alojzij Grozde se je rodil 27. maja 1923 v Zgornjih Vodalah v župniji Tržišče pri Mokronogu na Dolenjskem. Bil je nezakonski otrok. Ko je bil star štiri leta, se je mati poročila, sam pa je ostal v domači hiši in je zanj skrbela teta. Poskrbela je, da je šel po ljudski šoli študirat v Ljubljano, kamor je odšla služit. Dobrotniki so ji pomagali, da je Lojze lahko študiral. Stanoval je v dijaškem zavodu Marijanišče in obiskoval klasično gimnazijo, kjer je bil odličen dijak. Med sošolci se je uveljavljal kot literarni ustvarjalec. Postal je član dijaške Katoliške akcije in je sodeloval v zavodski skupini Marijine kongregacije. Zadnja leta gimnazijskega študija so bila leta bližajoče se svetovne vojne. Razmere so se vedno bolj zaostrovale. Za Lojzeta je napočil čas osebne poklicne odločitve. Svojo pot je iskal v poglobljeni molitvi, ki jo je združeval z delom za druge.

Med počitnicami pred zadnjim srednješolskim letom se ni vrnil domov, saj je bilo tam vedno več nasilja in obiski niso bili preprosti. Za obisk se je odločil šele za novo leto 1943. Zaprosil je za potno dovolilnico. Najprej se je oglasil v Strugah pri prijatelju. Na prvi petek 1. januarja 1943 je bil pri maši v cistercijanskem samostanu Stična, potem pa se je z vlakom odpeljal iz Ivančne Gorice do Trebnjega. Tam je izvedel, da z vlakom ne more naprej, ker je bila proga prekinjena. Sklenil je oditi do Mirne peš. Med potjo je prisedel na nek voz. Pri prvi hiši v Mirni je moral stopiti z voza, ker ga je prijela partizanska straža in ga začela zasliševati. Pri njem so našli latinsko mašno knjižico, knjigo Tomaža Kempčana Hoja za Kristusom in knjižico o fatimski Materi Božji. Zvečer so hodili po hišah in vabili na veseloigro, kakor so rekli, v sokolskem domu. Tam so Lojzeta dalj časa grozovito mučili, kakor je bilo pozneje videti iz poškodb na najdenem truplu. Kočljivost trenutka razodeva tudi dejstvo, da so tri ure preden so zajeli Grozdeta, v Mirni ustrelili bogoslovca Janeza Hočevarja, ki je za praznike nameraval obiskati svoje domače v bližnjem Šentrupertu. V Grozdetu so iskali vojnega obveščevalca, v njem so videli mladega človeka z miselnostjo, ki so jo omalovaževali in preganjali.

Med ljudmi so se kmalu razširile govorice o okrutnosti novoletnega praznovanja partizanske brigade, ki je zasedla Mirno. 23. februarja 1943 se je delno razkrilo, kaj se je zgodilo z dijakom Grozdetom, ki so ga sredi noči mučili na Mirni. Tistega dne so otroci, ki so v gozdu nabirali zvončke, namreč našli njegovo truplo blizu Mirenskega gradu, dobre četrt ure stran od Mirne v dolini potoka Vejeršče. Grozdetovo truplo je bilo nezakopano, popolnoma ohranjeno in brez najmanjšega sledu trohnobe, čeprav je že sedem tednov ležalo na prostem in so bile zunanje temperature že precej stopinj nad zmrziščem.

Oblečen je bilo v spodnje hlače, srajco, majico in telovnik, vendar brez pokrivala in čevljev. Na nogah so bili dobro vidni znaki mučenja: vsi prsti so bili ob koncu prirezani; na rokah so se poznali odtisi vrvi, s katero je bil zvezan, ko so ga mučili. Natančno se je videlo, da je bilo odrezano celo desno uho, z desnim licem, tja preko ustnice do spodnje čeljusti. Vsa lična koža je bila potegnjena obenem z ušesom z lica. Tudi spodnja polovica levega ušesa je bila odrezana. Enako je bilo izrezano desno oko; levo oko pa je bilo zabodeno z ostrim predmetom tako, da je izteklo. Na glavi se je poznala zevajoča rana, okoli osem centimetrov dolga in šest centimetrov globoka. Sklepajo, da mu je bil s tem prizadejan smrtni udarec s topim orodjem, krampom ali motiko. Truplo so pripeljali v Šentrupert, kjer so ga na tamkajšnjem pokopališču tudi pokopali. €“ Navedena dejstva so razvidna iz zapisnika, ki ga je podpisalo deset očividcev Grozdetovega trupla.

Kakor lahko razberemo iz dodatnega poročila, je bila na truplu tudi velika rana na levi strani pod čeljustjo. Tam skozi so mu očitno odrezali jezik v korenini. Na nogi pod kolenom so se našli sledovi, da so mu rezali jermene, pa tudi na stopalu in podplatih je bila koža deloma sneta ...

Novica o nasilni smrti in mučenju nedolžnega študenta je med ljudmi vzbudila strah. V revolucionarjih se je s tem utrjevala volja dosledno uresničevati marksistično-leninistični načrt nove slovenske družbe. Novica o Grozdetovem umoru je pretresla ljubljanske dijake. Še bolj so se začeli zavzemati za Lojzetove ideale. Obenem so iz dogodkov vedno bolj spoznavali, kako se je Lojzetu izpolnila misel, ki jo je izrazil že v šoli, ko je napisal pesem Pevčeva molitev. Prišel je k Bogu, kamor je hrepenela njegova duša, vendar po drugačni poti, na drug, višji način.

Ob 50. obletnici Grozdetove mučeniške smrti je nadškofija Ljubljana začela cerkveni postopek za priznanje njegovega mučeništva ter s tem za njegovo beatifikacijo in kanonizacijo.

Besedilo je delno povzeto iz knjige Palme mučeništva, Mohorjeva družba, Celje 1995, 367€“368.

Dodatni viri in literatura o Lojzetu Grozdetu:

Anton Strle, Lojze Grozde: Mladec Kristusa Kralja, Ljubljana 1944. Anton Strle in Taras Kermavner, Slovenski mučenec Lojze Grozde, Ljubljana 1991. Anton Strle in Tine Pleško, Osmošolec iz Vodal, Ljubljana 2001. Anton Pust, Zdravko Reven, Božidar Slapšak, Palme mučeništva: ubiti in pomorjeni slovenski duhovniki, redovniki in bogoslovci in nekateri verni laiki, Celje 1994.

Fotografije nekaterih udeležencev: Matjaž Maležič: nedeljsko in sobotno dogajanje

Lokacija: