Mašna daritev - Govorica znamenj in besed -> Evharistično bogoslužje

Prejem svetega obhajila je najtesnejše združenje z Jezusom, ki je možno na tem svetu. Tega ne doživljaš tako globoko, kakor je bilo to pri svetnikih, a pomembna je tvoja vera in tvoja ljubezen ter globoka hvaležnost. Po svetem obhajilu je zelo priporočena sveta tihota. Če bodo verniki molili kakšno molitev, na primer 'Duša Kristusova, posveti me', ali peli kakšno poobhajilno pesem, se boš pridružil.

France Oražem je v knjižici 'Svet bogoslužnih znamenj' glede svete tihote po obhajilu lepo zapisal: Zelo priporočljiva je nekoliko daljša tihota po svetem obhajilu, da vsak na svoj način v skladu s svojimi sposobnostmi in notranjim razpoloženjem hvali in moli Boga in v tej molitvi že ustvarja pravilen odnos do vseh ljudi, vseh opravil in dolžnosti, s katerimi se bo ta dan srečal.

Daniel Rops se po obhajilu takole pogovarja z Jezusom: Nad menoj sveti luč Tvojega obličja. Na dnu mojega srca gori tvoja osrečujoča ljubezen. Ti si v meni in jaz v Tebi. O čudovita skrivnost! Moja duša molči, moj duh kleči pred Teboj in Te moli. Ni hvaležnosti na svetu, ki bi bila dovolj velika za ta dar, ki presega vse zemeljsko. Nobena ljubezen bi ne mogla povrniti ljubezni, s katero si se daroval; vsak dar in vsaka žrtev bi bila kakor nič, če ju primerjam s Tvojim zgledom in Tvojo daritvijo. Kaj naj Ti torej darujem, Gospod, kaj naj Ti rečem? Tebe samega, ki sem Te prejel v vdanem molku, darujem. Ob spominu na tisti dan svoje nedolžne mladosti, ko sem Te prvič prejel, Te prosim le to: Ravnaj z menoj po svoji volji. Varuj me! Tak naj bom, kakršnega me hočeš imeti. V hostijo, vase me vsega spremeni, tudi moj križ in moje veselje, moje upe in moja razočaranja. Odslej bodi Ti €“ jaz, bolj kakor sem sam. Ti bodi moje življenje. Moj Bog, naj bom kakor otrok v Tvojih rokah.