je poživitev verskega življenja ob evharistični skrivnosti, ki je vir in vrhunec krščanskega življenja. V zadnjem desetletju je izšlo veliko cerkvenih dokumentov o Evharistiji. Eden od teh pravi: Vsako prizadevanje za svetost, vsaka dejavnost, usmerjena na uresničevanje poslanstva Cerkve, vsako izvajanje pastoralnih načrtov mora črpati potrebno moč iz evharistične skrivnosti in biti naravnano nanjo kot na svoj vrhunec. (CD 101, 60)

Navodilo o češčenju evharistične skrivnosti (Ljubljana 1967) pa o evharističnih kongresih pravi: Na evharističnih kongresih naj si verniki prizadevajo, da bi zares poglobili svoje poznavanje te svete skrivnosti, razmišljajoč o njenih različnih vidikih. Obhajajo pa naj to skrivnost v skladu s smernicami 2. vatikanskega cerkvenega zbora in naj jo častijo z vse obilnejšo zasebno molitvijo in s pobožnostmi, zlasti še v slovesni procesiji, vendar tako, da bodo vse oblike pobožnosti dosegle svoj višek v slovesnem opravilu sv. maše (op.1)

Namen Slovenskega evharističnega kongresa skupaj s pripravo je odkriti Kristusovo središčno mesto v osebnem in občestvenem življenju.

Vsako prizadevanje za svetost, vsaka dejavnost, usmerjena na uresničevanje poslanstva Cerkve, vsako izvajanje pastoralnih načrtov mora črpati potrebno moč iz evharistične skrivnosti in biti naravnano nanjo kot na svoj vrhunec (CD 101,60) Ta zadnja misel Božjega služabnika Janeza Pavla II. nam daje misliti. Veliko je vzrokov, da pastoralna prenova, ki smo si jo obetali od Plenarnega zbora Cerkve na Slovenskem, ni zaživela tako kot smo upali in pričakovali (upad nedeljnikov, izreden porast svobodnih zakonskih zvez, padec rojstev, pomanjkanje duhovnih poklicev,€Ś). Morda pa je eden od pomembnih vzrokov tudi to, da nismo vsega povezali z evharistično prenovo.

Opomba 1 Navodilo o češčenju evharistične skrivnosti, Ljubljana 1967, št. 76.