Mašna daritev - Govorica znamenj in besed -> Priprava na daritev

Pri sveti maši imamo različne drže in gibanja telesa: stojo, sedenje, klečanje in hojo.

Že v vsakdanjem življenju je stoja znamenje spoštovanja. Kadar pride v našo družbo imeniten človek, vsi vstanemo. Stojimo, ko se pozdravljamo ob prihodu ali ob slovesu, ko kaj povemo, obljubimo ali prisežemo na slovesen način.

Stoja je najstarejša drža pri bogoslužju. Je znamenje spoštovanja, pozornega poslušanja in svobode Božjih otrok.

V našem življenju je sedenje nekaj zelo pogostnega. Sedenje omogoča bolj zbrano poslušanje, je pa tudi znamenje oblasti in poučevanja. Jezus je velikokrat sede učil, kar je pomenilo, da uči kakor tisti, ki ima oblast. Tudi ljudje so ga sede poslušali. Lep primer takega poslušanja je Marija, Lazarjeva sestra, ki je sedla k Jezusovim nogam in ga pazljivo poslušala. Pri sedenju se razbremenimo in spočijemo.

Klečanje izraža globoko češčenje, spoštovanje, vdanost, zbranost in prošnjo, pa tudi spokorno držo. Je znamenje ponižnega priznanja grešnosti pred Bogom in Cerkvijo. Klečanje med mašno daritvijo pri spremenjenju je najbolj naraven izraz naše združitve s Kristusovo daritvijo.

Pri sveti maši pride v poštev hoja, ko pridemo v cerkev in gremo na svoje mesto, ko prinašamo darove k oltarju in ko gremo k obhajilu. Darove običajno prinašajo ministranti, prav bi pa bilo, da bi jih vsaj včasih prinašali iz cerkvene ladje verniki sami.

Naši škofje so v izrednem pastirskem pismu 9. februarja 2003 glede hoje k obhajilu določili: Med to hojo zadnjič obudimo kesanje nad svojimi grehi in se pripravimo na srečanje z Gospodom. Tisti, ki prejmejo sveto obhajilo na roko, naredijo to tako, da položijo desno dlan pod levo, odgovorijo 'amen' in se umaknejo nekoliko vstran ter zaužijejo sveto Rešnje telo. Nato se vrnejo na svoje mesto.