goduje 13.septembra

Rodil se je leta 344 v Antijohiji. Okoli leta 369 je bil krščen, leta 386 je postal duhovnik in leta 397 škof in patriarh v Carigradu. Leta 4o3 je bil krivično odstavljen in leta 4O7 poslan v pregnanstvo, kjer je istega leta tudi umrl.

Je eden najjasnejših prič svojega časa glede vere o daritvi sv. maše in o resnične,osebne pričujočnosti Kristusa v evharistiji. Salzburški profesor teologije dr. Ferdinand Hohlboek je tako povzel njegov nauk o evharistiji:

€œJanez Zlatousti trdi, da se je Malahijeva prerokba o čisti daritvi, ki se bo darovala povsod od sončnega vzhoda do zahoda, uresničila v evharistični daritvi.

Sveti cerkveni oče razlaga, da je pravi duhovnik po Melkizedekovem redu Kristus, ki vedno znova daruje po človeškem duhovniku svoje meso in kri kot hvalno, zahvalno prosilno in zadostilno daritev.

V sv. evharistiji je po spremenjenju kruha in vina Kristusovo telo resnično in dejansko navzoče; ne po načinu bivanja, ampak po svojem bistvu je popolnoma identičen s telesom, ki ga je imel Božji Sin v svojem življenju na zemlji in s katerim sedi sedaj poveličan na desnici očetovi.

Posebno močno poudari sv. Janez Zlatousti resnico, da verniki prejmejo pri sv. obhajilu Kristusa ne samo po veri in ljubezni, ampak v vsej resničnosti z mesom in krvjo, s telesom in dušo, z božanstvom in človeško naravo in se z njim najtesneje združijo.

Kdor prejme evharistijo nevredno, zagreši težak zločin, postane morilec Kristusa, podoben izdajalcu apostolu Judežu in tistim judom, ki so pustili Jezusa obsoditi na smrt na križu.

Sv. škof zahteva od tistih, ki gredo k obhajilu veliko, čistost srca:

Kako čist mora biti tisti, ki uživa to daritveno hrano; prej bi izpostavil svoje življenje, kot če bi moral dati nevrednemu Gospodovo Telo. Rajši bi prelil svojo kri, kot da bi nevedno razdeljeval to presveto, dragoceno Kri. Vse navedeno je iz njegovih pridig.

Sklenimo z besedami sv. Janeza Zlatoustega:

€œPriklonimo se Bogu povsod in mu ne ugovarjajmo, tudi če se zdi, da nasprotuje našemu razumu in umevanju. Njegova beseda naj ima prednost pred našim razumom in umevanjem. Tak je tudi naš odnos do evharistične skrivnosti, ko se ne oziramo samo na to, kar zaznajo čuti, ampak se držimo Kristusovih besed; kajti njegova beseda nas ne more zapeljati v zmoto.€