Evharistični čudeži -> Jezus v evharistiji poglablja našo vero

Ko sem bil z avtobusom na romanju v Rim, smo se med potjo ustavili v Orvietu, kjer smo videli okrvavljeni prtič. Nekaj izrednega je, da so na njem po toliko stoletjih še ohranjene sledi krvi.

Temu prtiču rečemo korporal. Na njem so med mašo od darovanja naprej hostije na pateni in v ciboriju ter vino v kelihu, ki pri spremenjenju postanejo Kristusovo telo in kri, Kristus sam.

Evharistični čudež, ki si ga omenil, je splošno znan. Zgodil se je poleti 1264 v mestu BOLSENA v Italiji. Duhovnik Peter iz Prage je bil na sprejemu pri papežu Urbanu IV. v Orvietu, kjer so bili takrat zbrani kardinali in teologi ter med njimi največji, sv. Tomaž Akvinski. Ob povratku domov je Peter maševal v baziliki sv. Kristine v Bolseni. Že dolgo časa ga je begal dvom, ali je Jezus pod evharističnima podobama resnično navzoč. Med mašno daritvijo, pri spremenjenju, se je hostija spremenila v krvaveče meso. Kaplje krvi so padale na korporal. Pokazali so se rdeči madeži, ki se vidijo še danes.

Novica o dogodku se je hitro razvedela. Papež Urban IV. in Tomaž Akvinski sta ga natančno preiskala. Papež je naročil, naj mu prinesejo korporal. Ko se je o čudežu prepričal, je shranil okrvavljeni korporal v stolni cerkvi v ORVIETU, kjer je še danes. Med drugim je papeža tudi ta čudež nagnil, da je za vso Cerkev uvedel praznik sv. Rešnjega telesa. Bolsenski čudež je med drugimi naslikal tudi Rafael Santi. Slika je v vatikanskem muzeju. Dne 17. junija 1990 je stolno cerkev v Orvietu obiskal in pred relikvijo molil papež Janez Pavel II.

Čudno se mi zdi, da tudi duhovnik lahko dvomi v resnično Jezusovo navzočnost pod podobama kruha in vina. Duhovnik je vendar v verskih zadevah zelo izobražen. Poleg tega veliko moli in vsak dan mašuje. Kako more dvomiti v Jezusovo navzočnost? Ali poznate več takih primerov?

Najprej nekaj pojasnil. V prvem tisočletju so splošno verovali v resnično Jezusovo navzočnost pod podobama kruha in vina, čeprav so se pojavljali tudi krivi nauki. V 11. stoletju je začel tajiti resnično Jezusovo navzočnost v evharistiji Berengar (+ 1088), predstojnik šole svetega Martina v Toursu. Pozneje je svojo zmoto preklical. Razvila se je teološka debata, ki je nekatere zbegala, da so začeli dvomiti. Različne sekte so tajile Jezusovo navzočnost v svetem Rešnjem telesu. Tudi v dobri protestantizma so pristaši Lutra, Kalvina in Zwinglija zanikali, da bi bil Jezus osebno resnično navzoč v hostijah, ki so shranjene v tabernaklju. Vse to je vplivalo ne le na nekatere katoliške duhovnike, ampak tudi na vernike, da so glede vere začeli omahovati. Mislim pa, da teh primerov ni bilo prav veliko.

Treba je razlikovati med prostovoljnim in neprostovoljnim dvomom. Neprostovoljnemu dvomu bi s kardinalom Newmanom bolj utemeljeno rekli verska težava. On je upravičeno dejal, da tisoč verskih težav še ni en sam prostovoljen dvom. Samo prostovoljni dvom je grešen.

Kristjani verujemo, da je Jezus navzoč pod podobama posvečenega kruha in vina. To verujemo zato, ker je Jezus to zagotovil: To je moje telo, ki se daje za vas. To delajte v moj spomin (Lk 22,19). Evharistični čudeži so opora naši veri, ki je večkrat šibka in ogrožena z dvomi.

Zdaj poglejva nekaj primerov. Dne 25. aprila 1356 je neki duhovnik maševal v kapeli benediktinske cerkve sv. Katarine v mestu MACERATA v Italiji. Dvomil je v resnično Jezusovo navzočnost pod podobama kruha in vina. Ko je pred obhajilom razlomil hostijo, je iz nje brizgnila kri in poškropila kelih in korporal. Škof Niccolò, ki ga je duhovnik obvestil o čudežu, je odredil preiskavo in dovolil češčenje. Relikvijo s krvavimi madeži hranijo v stolnici v Macerati. Vsako leto na praznik svetega Rešnjega telesa in krvi jo nosijo v procesiji za Najsvetejšim. Že v letu čudeža, ki je dobro izpričan, je bil narejen spominski napis s še danes ohranjenim besedilom: Tu je bila prelita kri našega Gospoda Jezusa Kristusa 25. dne meseca aprila leta Gospodovega 1356.

Pavel Diakon je leta 787 v svojem delu Življenje svetega papeža Gregorija popisal naslednji dogodek v mestu RIM v Italiji: Med mašo papeža Gregorja Velikega (540-604) neka rimska plemkinja ni verovala v Kristusovo navzočnost pod podobama kruha in vina. Nemogoče se ji je zdelo, da bi hostije, ki jih je sama spekla, postale Jezusovo telo. Svojo nevero je pokazala z glasnim smehom. Papež je zato ni hotel obhajati. Tedaj se je hostija, ki je bila namenjena njej, spremenila v krvaveče meso. Ko je Rimljanka to videla, se je s solzami v očeh pokesala svojega dvoma. Čudež so upodobili mnogi umetniki. Še danes imajo to hostijo shranjeno v posebnem relikviariju v cerkvi benediktinskega samostana ANDECHS v Nemčiji.

Naj navedem še primer iz Španije, ki je podoben bolsenskemu čudežu. Leta 1370 je župnik Tommaso župnije CIMBALLA med mašno daritvijo v farni cerkvi in že več mesecev prej dvomil o resnični navzočnosti Jezusa pod podobama kruha in vina. Po posvečenju se je hostija spremenila v krvaveče meso. Kaplje krvi so padale na korporal. Na duhovnika je ta čudež tako vplival, da se je pokesal svoje nevere in pozneje stopil v samostan. Čudežu so bili priča tudi navzoči verniki. Del okrvavljenega korporala verniki v farni cerkvi v posebni monštranci še danes častijo kot dragoceno relikvijo.

V vseh teh primerih je jasno, da je Bog s čudežem hotel pomagati duhovniku in vernikom do poglobljene vere v Jezusovo resnično navzočnost v posvečeni hostiji. Ali je kje posvečena hostija začela krvaveti tudi iz drugačnih vzrokov?

Imamo tudi drugačne primere. Poglejva tri. Ko je duhovnik leta 1222 v kraju MEERSSEN na Nizozemskem med mašno daritvijo posvetil vĂŠliko hostijo, je začela krvaveti. Kri je tekla na korporal. Dogodek je dobro izpričan in od Cerkve potrjen kot čudež. Hostija je do danes dobro ohranjena v monštranci.

V kraju BLANOT v Franciji je vikar Hugues de la Baume med velikonočno mašo 1331 delil sveto obhajilo, pri čemer je po nesreči delček posvečene hostije padel na oltarni prt. Ko ga je želel pobrati, se je spremenil v kri. Hotel je prt očistiti, a kri se je še bolj razlezla in prta ni bilo mogoče oprati. Dragocena relikvija je zdaj shranjena v kristalni posodi v monštranci cerkve v Blanotu. Škof v Autunu, Pierre Bertrand, je dogodek raziskal in potrdil kot čudež. Papež Janez XXII. je častilcem podelil odpustke. Vsako leto za praznik svetega Rešnjega telesa in krvi nosijo relikvijo v procesiji. Star napis na plošči v cerkvi govori o čudežu.

Tretji primer se je zgodil v kraju SOKOŁKA, nadškofija BiaĹ‚ystok na Poljskem v najnovejšem času. O njem je pred kratkim poročal radio Ognjišče. V tem primeru ni šlo le za krvavitev hostije, ampak se je ta spremenila v človeško meso.

Nekemu duhovniku je med obhajanjem po nesreči padla posvečena hostija na tla. Dal jo je v posodico z vodo, da bi se v njej razpustila. Ko se namreč v vodi razpusti podoba kruha, Kristus ni več navzoč. Duhovnik je posodico dal v tabernakelj. Ko so po nekaj dneh posodico odprli, se je izkazalo, da se je voda obarvala rdeče. Vsebino posodice so izlili na korporal. Ko je tekočina izhlapela, se je pokazal košček tkiva, ki so ga nato predložili v preiskavo dvema med seboj neodvisnima specialistoma patomorfologoma medicinske univerze v BiaĹ‚ystoku. Oba sta ugotovila, da gre za košček človeškega srca, ki je prestalo smrtni boj. Na podlagi te in drugih ugotovitev, na primer da je odsotna kakršna koli prevara, je nadškofijska preiskovalna komisija v oktobru 2009 ugotovila, da dogodek ni v nasprotju z naukom Cerkve, ampak ga potrjuje. Tako je nadškof nadškofije BiaĹ‚ystok evharistični čudež v kraju SokoĹ‚ka priznal kot pristen. Akte so posredovali apostolski nunciaturi v Varšavi, od koder so jih poslali v Vatikan.

Lokacija: