Evharistični čudeži -> Jezus v evharistiji poglablja našo vero
Doslej ste omenjali posebej le krvavenje hostije ali spremembo posvečenega vina v kri. Ali se je kdaj pri isti mašni daritvi zgodilo oboje?Naj najprej omenim najznamenitejši, najbolje dokazani in zato najbolj prepričljivi evharistični čudež. Zgodil se je v Italiji v mestu LANCIANO v takratni cerkvi sv. Legoncijana in Domicijana. Danes je na tem mestu nova cerkev sv. Frančiška Asiškega iz leta 1258. Davnega leta 750 je neki menih reda sv. Bazilija daroval sv. mašo. Dvomil je o dejstvu, da je v posvečeni hostiji resnično navzoče telo našega Gospoda in da je v kelihu resnično njegova kri.
Po posvetilnih besedah se je kruh spremenil v živo meso in vino v pravo kri. Kri se je strdila v pet kepic, ki tehtajo skupaj 15,85 gramov. Prav toliko tehta tudi ena sama kepica, kar je naravno nerazložljivo in je zato poseben čudež. S tem izrednim dejstvom je Bog nazorno pokazal resnično Jezusovo navzočnost tako v enem samem delu kot v vseh skupaj.
Relikvije tega čudeža so danes shranjene v dragoceni srebrni in kristalni umetniško izdelani monštranci iz 18. stoletja v cerkvi sv. Frančiška. Za zgornjim steklenim delom monštrance, ki ima v premeru 69 mm, se vidi hostija, ki je postala in ostala meso. Na spodnji strani monštrance je v pokritem kelihu iz stekla, 10 cm premera, pet kepic strjene krvi.
Leta 1970, 18. novembra, je po naročilu Pacifica Perantonija, nadškofa nadškofije Lanciano, specialist mednarodnega slovesa histolog profesor dr. Edoardo Linioli začel z znanstvenim raziskovanjem dragocenih relikvij. Izbran je bil, ker je na univerzi v Sieni predaval anatomijo in analize človeškega tkiva ter je bil izveden v kemiji in klinični mikroskopiji. Posvetoval se je tudi s profesorjem Bertellijem, docentom za analize človeškega tkiva na univerzi v Sieni.
Dne 4. marca 1971 je predstavil svoje študijske izsledke, ki so bili presenetljivi: Meso in kri sta pravo človeško meso in kri. Meso je tkivo srčne mišice. Tudi pri že omenjenem najnovejšem čudežu v kraju SokoĹka na Poljskem je tako. Meso in kri spadata v skupino AB, ki je značilna za prebivalce Svete dežele. Kri ima značilnosti sveže krvi. Zanimivo je, da tudi na torinskem platnu ohranjena kri spada v skupino AB. Histološka preiskava je pokazala, da v relikvijah ni nobene konzervatorične snovi, ki bi varovala pred razpadanjem. Poznejše preiskave so se začele 1973 in so trajale 15 mesecev. Bilo je narejenih kar 500 poizkusov! Pri njih je sodelovalo več strokovnjakov, ki so ugotovili, da ne gre za mumificirano tkivo, ampak za živo tkivo, ki klinično reagira. Proteini, navzoči v strjeni krvi, so razdeljeni kot v sveži človeški krvi. Če bi to kri utekočinili, bi jo lahko vbrizgali vsak trenutek kakemu človeku. To pomeni, da sta meso in kri iz leta 750 prav takšna, kakor da bi bila danes vzeta od kakega živega človeka.
Razprava o teh raziskavah je izšla decembra 1976 v New Yorku in Genfu. Ugotovila je, da tega pojava ni mogoče znanstveno razložiti.
Ganljivo je dejstvo, da je meso, ki je nastalo iz hostije, enako srčni mišici, levemu srčnemu prekatu, kakor da pripada Jezusovemu človeškemu srcu. Vidijo se arterije, vene in živec. Preiskava je pokazala, da gre za srčno tkivo umirjajočega človeka približno tridesetih let. Mikroskopska analiza je razodela, da je nerazložljivo, kako je bilo odvzeto tkivo. Nikakor ni moglo iti za izrezanje, ki bi bilo narejeno s človeško roko, tudi ne z bisturijem ali skalpelom in ne z laserjem, ker ni nobena celica ranjena.
Poleg tega se je pokazalo, da niti meso niti kri ne kažeta znamenja kakšne spremembe, čeprav evharistične relikvije vseskozi niso bile spravljene v hermetično zaprtih posodah! Ta rezultat je vzbudil začudenje med znanstveniki in zdravniki.
Znanstvene raziskave o evharističnem čudežu, ki se je zgodil pred mnogimi stoletji, so dokazale vernim in tudi nevernim živo navzočnost Jezusa v sveti evharistiji.
Postavlja se mi vprašanje, ali gre v tem in v drugih podobnih primerih za resnično Jezusovo meso in kri.Najprej razmisliva o posvečeni hostiji. Teologija uči, da se bistvo (substanca) kruha, ki ni s čuti zaznatno, pri duhovnikovih posvetilnih besedah spremeni v Jezusovo telo; podobe ali pritike (akcidence), to je zunanje lastnosti kruha, pa ostanejo takšne, kakršne so bile prej. Hostija je po posvečenju ravno tako bela in prav toliko težka, prav takega okusa in hranilne vrednosti ter prav tako okrogla, kakor je bila pred posvečenjem. Podobe niso Jezusovo telo, niso Jezus. Jezus je v posvečeni hostiji navzoč v poveličanem stanju, kakor je navzoča duša v našem telesu. Ves je v celi hostiji in ves v vsakem njenem delčku.
Pri evharističnem čudežu, pri katerem se posvečena hostija spremeni v človeško meso in (ali) se posvečeno vino spremeni v človeško kri, se samo podobi kruha in vina spremenita v podobi mesa in krvi, Jezus sam pa ostane navzoč pod tema novima podobama. Meso in kri imata torej vlogo evharističnih podob. Ves Jezus je navzoč v vsakem delcu mesa in krvi. Zato pri evharističnih čudežih pod podobo mesa častimo in molimo Jezusa samega in prav tako pod podobo krvi. Zato verujemo, da je v Lancianu Jezus že 1260 let dan in noč navzoč pod podobama mesa in krvi. Mar ni to nekaj čudovitega? Duhovnik v tabernaklju hostije pogosto zamenjuje in pri vsaki maši posveti vsaj eno hostijo. Tako gre za vedno novo navzočnost. V Lancianu pa navzočnost traja, kakor traja v nebesih, čeprav jo še vedno sprejemamo z vero, v nebesih pa bomo Jezusa gledali iz obličja v obličje (1 Kor 13,12).
Meso in kri, ki po čudežnem Božjem delovanju nastaneta iz posvečene hostije, torej nista del Jezusovega telesa in krvi; tudi zato ne, ker bi sicer poveličanemu Jezusu v nebesih to manjkalo. Pač pa meso in kri pri čudežu nazorno kažeta, da pri spremenjenju kruh in vino res postaneta Kristusovo telo in kri, Kristus sam, čeprav na zunaj normalno hostija ostane enaka kakor pred posvečenjem.
Torej pri evharističnem čudežu meso in kri nista del Jezusovega telesa in krvi, ampak le nazorno kažeta, da je v tem mesu in v tej krvi Jezus na skrivnosten način navzoč, kakor je navzoč v vsaki posvečeni hostiji in vinu. V prej omenjenem čudežu so bile relikvije zelo natančno in večkrat raziskane. Ali poznate še kakšen tak primer?Takih raziskanih primerov je več. Zelo zgovoren je evharistični čudež na Portugalskem v mestu SANTARĂM, ki se je zgodil leta 1247 v cerkvi sv. Štefana. Neka ljubosumna žena je iskala pomoč pri vedeževalki, ki ji je naročila, naj prinese posvečeno hostijo za čarobni napoj za moža. Ko je bila pri obhajilu, je hostijo vzela iz ust in jo zavila v naglavno ruto. Ko je ruto doma odvila, se je zelo prestrašila. Ugotovila je, da se je hostija spremenila v krvaveče meso. Zaprla ga je v predal v spalnici. Ponoči je iz predala prihajala svetloba, ki je prebudila moža. Žena mu je morala priznati svoj greh. Naslednjega dne je obvestila župnika o dogodku. V slovesni procesiji so hostijo prenesli nazaj v cerkev sv. Štefana, kjer je še tri dni krvavela. Krvavenje se je v naslednjih stoletjih še ponavljalo. Nekajkrat se je v hostiji pojavila Kristusova podoba. Priča tega dogodka je bil tudi sv. Frančišek Ksaver, indijski misijonar, ki je romarsko cerkev sv. Štefana obiskal pred odhodom v Indijo. Dogodek je dobro dokumentiran. Več papežev je v zvezi s češčenjem čudežnih relikvij romarjem podelilo odpustke, tako Pij IV., Pij V., Pij VI. in Gregor XIV. Hostijo, ki je postala meso in se je do danes kot takšna nepokvarjena ohranila, častijo v posebni monštranci. Sveto Rešnjo kri, ki je postala prava človeška kri, hranijo v posebni ampuli. Hišo, v kateri se je zgodil ta znameniti čudež, so leta 1684 spremenili v kapelo. Vsako leto je na drugo nedeljo v aprilu slovesna procesija, v kateri nosijo čudežno hostijo od te kapele do cerkve sv. Štefana.
Nekoliko podoben primer se je zgodil v cerkvi benediktinskega samostana O' CEBREIRO v Španiji. Tam je sredi hladne zime leta 1300 maševal pater benediktinec, ki je dvomil v resnično Jezusovo navzočnost pod podobama kruha in vina. K maši je prišel le kmet Juan Santin. Ko je duhovnik izgovoril posvetilne besede, se je hostija spremenila v meso, vino pa v kri, ki je tekla preko keliha na oltarni prt. Vera duhovnika in navzočega kmeta se je močno utrdila. Mnogi dokumenti pričajo o tem dogodku. Tudi papeški buli Janeza VIII. leta 1487 in Aleksandra VI. leta 1496. Skoraj dvesto let je hostija, ki je postala meso, ostala na pateni. Potem pa je kraljica Isabella preskrbela čudovito kristalno monštranco, v kateri številni romarji še danes častijo dragocene relikvije v cerkvi, v kateri se je zgodil znameniti čudež.
Neka žena iz mesta SARAGOSSA v Španiji je 1427 hotela spremeniti svojega oblastnega moža. Pomoč je poiskala pri vedeževalcu. Ta ji je naročil, naj mu prinese posvečeno hostijo. Šla je k spovedi in nato k obhajilu ter je hostijo vzela iz ust in jo dala v leseno škatlo ter odnesla k vedeževalcu. Ko sta škatlo odprla, sta zaprepaščena opazila, da je v njej z lučjo obdan mali deček. Vedeževalec je ženi naročil, naj škatlo skupaj z dečkom sežge in prinese pepel. Brezvestna žena je naredila, kakor ji je bilo naročeno, a zgorela je le škatla, kipec Jezusa pa je ostal nedotaknjen. Žena je pepel in kipec odnesla k vedeževalcu, ki se je zbal Božje kazni, zato sta oba odšla v cerkev, da se spovesta svojega greha in obvestita škofa o dogodku. Po škofovem naročilu so kipec slovesno prenesli iz ženine hiše v stolnico na oltar, kjer so ga mnogi videli in častili. Naslednjega dne se je med mašno daritvijo spremenil v hostijo, ki jo je duhovnik zaužil. Stolni kanonik Dormer je dogodek natančno opisal. Listino hranijo v mestnem muzeju v Saragossi.
Lokacija: