Dr. Alojzij Snoj, glavi tajnik odbora za pripravo evharističnega kongresa - Pogovor z njim je bil objavljen v novembrski številki revije Ognjišče.

Priprava na kongres je tako pomembna kot kongres sam, poudarja dr. Alojzij Snoj. Z njim smo se pogovarjali o pomenu evharističnih kongresov v svetu in pri nas, njihovi zgodovini, o poteku slovenskega evharističnega kongresa, predvsem pa o duhovni pripravi nanj.

V Sloveniji se pripravljamo na evharistični kongres. To bo narodni kongres, poznamo pa tudi mednarodne kongrese.

Poznamo narodne in mednarodne €“ zanimivo, da jih ne imenujemo svetovne €“ evharistične kongrese. Na narodnem se zbere skupnost enega naroda, na mednarodnega pridejo predstavniki različnih narodov. Zadnji mednarodni kongres je bil v Kanadi, pred tem pa v Mehiki. Ti kongresi potekajo vsaka štiri leta in sicer že od leta 1881, ko je bil prvi v Franciji. Imamo jih za najvišji zunanji izraz češčenja Jezusa v zakramentu Svetega Rešnjega telesa.

Od kod pobuda za kongrese?

Najprej je bila želja Cerkve, da bi bili taki kongresi in jih je vpeljala. Zlasti zadnji papeži so želeli, da bi se mednarodni kongresi na manjši in prilagojen način ponovili z isto vsebino tudi v posameznih krajevnih Cerkvah. Tako nam je v Mehiki, kjer sem bil na evharističnem kongresu, govoril kardinal Josef Tomko, papežev delegat za evharistične kongrese €“ v Sloveniji ga poznamo, ker je razglasil sklepe sinode na Brezjah-, naj se ne bojimo, da bi evharistični kongresi rušili naše pastoralne načrte. Pripravite jih! Tudi če imate že vse pastoralne projekte narejene, jih delajte z vidika evharistije. To bo dalo blagoslov vsem načrtom krajevne Cerkve, nam je polagal na srce.

Kdaj se neka krajevna Cerkev, neki narod odloči za evharistični kongres?

Že leta 2004 je odbor za posvetitev Jezusovemu in Marijinemu Srcu dal škofom pobudo, da bi sklicali takšen kongres tudi pri nas leta 2005, ko je bila 70-letnica znanega evharističnega kongresa v Ljubljani. Utemeljili so ga z veliko moralno in materialno krizo v današnji družbi. Sekulariziranost, brezboštvo prodira v vse pore družbe. Opažamo neko otopelost, brezvoljnost, pesimizem, naveličanost. A ne moremo samo jamrati, ampak je treba nekaj narediti. In evharistija je nekaj najmočnejšega, kar imamo in česar se lahko oklenemo! Ne moremo mimo potrošništva in novega poganstva. Ti novi pogani, so drugačni pogani kot v času Jezusa Kristusa. Tisti pogani so imeli vrednote, so verovali v svoje bogove in se držali določenih zapovedi, današnji pogani pa nimajo več vrednot. Priča smo brezčutnosti za drugega. Z zgroženostjo opažam zlasti v bolnišnicah in domovih za ostarele brezčutnost do bolnih in ostarelih. To zelo pogosto potožijo ljudje, ko jih obiščem.

Glede evharistije smo priča tudi izgubljanju nedelje.

Da, mnogi ob nedeljah hodijo v trgovine. Tako mašijo svojo duhovno izpraznjenost. V srce me je zabolelo, ko je Zoran Jankovi‡, takrat še direktor Mercatorja, dejal: Ob nedeljah hodijo eni v cerkev, drugi pa nakupovat. Kako more to primerjati! To je primer modernega poganstva. Mislim tudi, da Slovenija prednjači v življenju mladih na koruzi. Ta pojav, ko kar tako skupaj gredo, je že zastrašujoč. Vse to so za nas spodbude, da se oklenemo tistega največ, kar imamo €“ evharistije. Verujemo, da je dobro močnejše od slabega in da je Kristus premagal zlo in zakaj ga ne bi poklicali na pomoč. Zakaj ne bi pripravili kongresa, ki bi ljudi prebudil iz otopelosti in zaspanosti? Slovenski kristjan je še vedno zakristijski kristjan. Tudi zato potrebujemo vsaj vsakih nekaj let močnejše zunanje dogodke, ki ga dvignejo iz zaspanosti, mu dajo poguma in kristjane povežejo med seboj.

Ampak nekateri očitajo, da so zunanji dogodki lahko nevarni €Ś

Razumem. Potrebujemo zunanje dogodke, ki so hkrati poglobljeni. Zunanjih , a ne pozunanjenih. Razumem odpor do slovesnosti. Sam sem bil pet let škofov tajnik in sem hodil samo po slovesnostih ... Vendar pri kongresu ne gre za zunanjo slovesnost, zato je nujna duhovna priprava nanj. Kongres zahteva pot. Ne gre za eno slovesnost in konec, ampak je kot misijon in sicer misijon celega naroda. Gre za spreobrnjenje celega naroda, ne za zunanjost. Lepo je dejal neki znanec: Če hočemo, da se reši slovenski narod, mora cela Slovenija na kolena.

Vam je pa na pripravi dal misliti tudi zgled Mehike.

Po Radiu Ognjišče sem slišal, kako so v Mehiki v pripravi na evharistični kongres vse župnije imele sedemdnevno nenehno češčenje Najsvetejšega. Naslov te akcije je bil Osvojitev Jerihe. Kakor so Izraelci sedem dni hodili okoli mesta, da bi se podrli vsi zidovi, tako bomo tudi mi sedem dni in noči molili, da bi se podrli vsi zidovi brezboštva, potrošništva, sebičnosti, sovraštva in mnogi drugi, ki nam preprečujejo, da bi v polnosti zaživeli evangelij. Potem sem napisal v župnijska oznanila: Smo česa takega sposobni tudi mi? Imel sem sejo župnijskega pastoralnega sveta, v katerem so predstavniki vseh naselij. Dejal sem jim: Jaz grem jutri zjutraj v Mehiko na kongres, vi pa medtem poiščite v svojih naseljih ljudi, ki bodo častili Najsvetejše. In ko sem se vrnil so mi dali seznam 525 ljudi za šest dni češčenja, sedmi dan pa smo skupno častili. Gre za nekakšno dežurstvo, napisani se obvezuje, da bo častil, drugi pa se lahko pridružijo molitvi. Naj povem, da je bil to praznik župnije, saj se je tem 625 ljudem pridružilo še najmanj trikrat toliko ljudi. Od takrat smo že šest krat ponovili tako češčenje. Jaz nisem poiskal nobenega človeka, vse so poiskali drugi. Poleg tega imamo v župniji vsak mesec 24-urno češčenje. Zato poudarjam: Kongres bo milostni dogodek, če se bomo nanj pripravili. Sicer ne bo!

Nenazadnje imamo Slovenci tudi tradicijo evharističnih kongresov. Starejši ljudje se izredno lepo spominjajo že predvojnega kongresa.

Leta 1935 je bil znani evharistični kongres v Ljubljani. Zanj so se jugoslovanski škofje dogovorili že leta 1930. Sestavili so glavni odbor, ki je imel več kot 200 članov! Ta je imel pododbore: za duhovno pripravo, za cerkveno glasbo, za bogoslužje€Ś Na župnije so pošiljali gradivo za katehezo in bogoslužje€Ś Pripravili so dekanijska srečanja: v Ribnici je prišlo na to srečanje deset tisoč ljudi! Sledila so jim škofijska srečanja (v Maribor je prišlo 40 tisoč, v Ljubljano pa 50 tisoč ljudi). Temu je sledil kongres s 150 tisoč ljudmi. Če upoštevamo, da so takrat teže potovali, je bil to izjemen dogodek. Za ta namen so delali stadion v Ljubljani. Garali so noč in dan, da bi bil do kongresa končan. Takrat je bil prvič uporabljen Plečnikov stadion, na katerega so za kongres pripeljali Marijino sliko z Brezij. Kongres je bil od 28. do 30 junija. Pred kongresom so imeli v dvoranah koncerte nabožne glasbe, na Kongresnem trgu pa so igrali igro Slehernik. Imeli so posebno srečanje za otroke, ko se je na stadionu zbralo 30 tisoč otrok. Cvet kongresa so jih imenovali. Zanimiva je polnočnica, ki so se je udeležili le moški, pa se jih je zbralo 40 tisoč! Z baklami so šli iz različnih krajev Ljubljane peš do stadiona. Drugi dan pa je bila dopoldan glavna maša. Drugih maš ni bilo, razen zgodnjih jutranjih maš. Vodil jo je papežev legat, poljski kardinal Hlond. Popoldan pa je bila še procesija Svetega Rešnjega telesa po ljubljanskih ulicah.

Zelo poudarjate pomen priprave na kongres. Dali ste več konkretnih pobud. Med drugim ste predlagali, da bi ljudje opravili devet prvih petkov.

Duhovnikom smo poslali zgibanko, v kateri tega nismo posebej omenili, ker je bil o tem objavljen članek v Družini. Ko so škofje napovedali evharistični kongres, so že takrat povabili k prenovljeni evharistični prenovi in poglobljeni osebni in družinski molitvi. Vsak posameznik in družine skupaj naj bi vsak dan kaj zmolile za evharistični kongres. Če ne morejo rožnega venca, pa naj bi vsaj desetko, ki je postavil sveto evharistijo. Včasih kdo vpraša, kaj pa lahko naredimo v času priprave? Mislim, da lahko vsak, da, prav vsak kaj naredi €“ že s tem, da moli.

Slovenska evharistična komisija je pripravila podobico z molitvijo. V njej prosimo, da bi se v času priprave bolj zavzeto udeleževali mašne daritve, prejemali z večjo ljubeznijo Jezusa v svoje srce in ga častili pod podobo kruha kot svojega Odrešenika. Razdelili smo 200 tisoč izvodov teh podobic!

Izšla je knjiga molitvenih ur, ki so prav namenjene češčenju Jezusa v presveti evharistiji. Povabili smo vse župnije in redovne skupnosti, da bi imele vsaj pol urno molitev pred Najsvetejšim vsak teden. Mnoge župnije imajo daljša in pogostejša češčenja, vse pa so povabljene, da obnovijo češčenje v času priprave. Tudi duhovnike in redovnike smo povabili, da bi si vzeli čas za osebno molitev pred Najsvetejšim. Tudi osebno meditacijo naj bi namenili sveti evharistiji. Duhovniki moramo začeti pri sebi. V tem času naj bi obnovili celodnevna češčenja po župnijah. Ta so sicer redna, a so jih marsikje že zelo skrajšali. Če se vernike pripravlja nanje in dobro organizira, je lahko obisk zelo lep.

Več pozornosti naj bi posvetili obhajilu bolnikov na domu. Morda nekateri doslej niso prosili za to, zato smo povabili bolnike, naj bi raje povabili duhovnika na svoj dom ter naj darujejo svoje trpljenje v ta namen. Duhovnikom smo svetovali, naj ljudem pri spovedi dajo za pokoro molitev za evharistični kongres.

Med drugim ste priporočili otrokom, pa ne samo njim, da bi delali duhovni šopek.

K tej pobudi smo povabili vse slovenske župnije, pa tudi Slovence v zamejstvu, zdomstvu in izseljenstvu. Ne pozabimo, da so na prejšnji kongres prišli tudi Slovenci izven matične domovine. V duhovni šopek bomo povezali različne molitve, žrtve in dobra dela. To so: molitev rožnega venca, križevega pota, obisk delavniške maše, molitvena ura, češčenje in obisk Najsvetejšega v cerkvi. Poleg molitev lahko darujemo svojo bolezen, dan trpljenja. Nekdo me je vprašal, kaj to pomeni. Odgovoril sem, da Bogu daruješ nevšečnosti, ki ti jih prinaša življenje. Darujemo lahko dobra dela, ki jih lahko naredim doma, v družini ali pa v korist potrebnim. Lahko obiščem bolnika, razveselim ostarelega, tako v domači družini kot v kakšnem domu. Da bi spodbudili vse, smo izdali plakat, pod njim pa pet deset cvetov. Vsak cvet naj bi predstavljal sto enot. Če sem uspel narediti katerokoli dobro delo, molitev ali žrtev, si to zabeležim, potem seštejem in vsak mesec to število prinesem v cerkev. To se potem sešteje v župniji in pobarva na plakatu. Te na videz drobne stvari lahko postanejo mala pot Terezije Deteta Jezusa. Tudi drugi svetniki so seštevali dobra dela, pa ne da bi se hvalili, ampak da bi se nadzorovali in potem spodbujali k zavzetejšemu krščanskemu življenju. Saj lahko kdo reče: ni treba nič šteti in nič seštevati, a po navadi potem tudi nič ne narediš in ne napreduješ.

Pripravili naj bi tudi dekanijska evharistična srečanja.

Da bi imeli ta srečanja, lahko odpadejo dekanijska srečanja za župnijske svete. Tako ne bi kopičili srečanj, ampak na dekanijska srečanja povabimo vse vernike in naj bi bila, če je le mogoče, na nedeljo Kristusa Kralja, 22. novembra. Iz tehtnih razlogov je lahko teden prej ali pozneje. Ta srečanja bi bila že lahko nekakšen preizkus naše pripravljenosti in navdušenosti za kongres. P. Slavko Krajnc je lepo napisal, da ni obveza udeležiti se kongresa, ampak potreba. Vprašanje je: ali me ljubiš? Če me ljubiš, potem boš prišel. Temu sledi škofijsko evharistično srečanje, ki jih načrtujemo drugo leto na nedeljo (21. marca) v tednu družine. Nekateri bodo imeli to srečanje že v soboto. V nedeljo, 21. marca se bo začel tudi misijon na Radiu Ognjišča, ki bo ves posvečen evharistij, ter ga bodo vodili naši škofje. Začel se bo z mašo v mariborski stolnici, sklenil pa z mašo v soboto, 27. marca v ljubljanski stolnici. Od prvega januarja do konca julija bodo duhovne misli na Radiu Ognjišče posvečene evharističnemu kongresu. Na škofijska evharistična srečanja bodo še posebej povabljene družine.

Kaj pa neposredna priprava na kongres?

Tik pred evharističnim kongresom pa naj bi imeli še tridnevnico. Radi bi nagovorili tudi bolne in ostarele pa tudi druge kategorije ljudi. Bolni in ostareli bodo imeli svoje srečanje teden dni po kongresu na svojem že tradicionalnem romanju na Brezje, ki bo evharistično obarvano. Upamo, da bomo lahko zvečer pred stadionom imeli duhovno pripravo, neke vrste bedenje, na katero bomo povabili vso slovensko mladino iz različnih skupnosti. Na sam praznik bo nekajurni program, ki nas bo uvedel v samo mašo, ki bo okrog poldneva. Tisto nedeljo ne bo maš v župnijah, zato računamo, da bo prišlo na evharistični kongres vsaj 30 ali celo 40 tisoč romarjev. Bodo pa maše v soboto zvečer, ponekod v nedeljo zgodaj zjutraj ter v nedeljo zvečer.

Evharistično leto sovpada z duhovniškim letom. Evharistije ni brez duhovnika.

Ta lep stavek je nam duhovnikom napisal sv. oče Janez Pavel II. za veliki četrtek ter dodal, da tudi duhovnika ni brez evharistije. Ob velikih duhovnikih, kot je Janez Vijanej in drugi, ki so bili tudi izredni častilci evharistije, še bolj čutimo, kako je to povezano.

Precej časa ste izbirali tudi kraj za osrednje slavje kongresa?

Nekateri so želeli, da bi bil kongres v Stični, ker je to tako zelo duhoven kraj, pa tudi v želji, da bi bili stroški čim manjši. Drugi pa so poudarjali, da je evharistični kongres največji dogodek ne samo enega leta, ampak desetletij in da mu gre osrednje mesto. Veseli bi bili, če bi ga lahko imeli na ljubljanskem stadionu, kjer je bil prvi kongres, a je žal v obnavljanju. V Stični se pojavlja tudi problem logistike, kje bi bili vsi avtobusu z romarji. Tam je res na voljo lep travnik, ki pa bi se v primeru dežja spremenil v njivo€Ś Obenem pa je velika možnost, da bi prihodnje leto bil razglašen za blaženega Lojze Grozde, morda celo Janez Gnidovec. Razglasitev, če bi bila, bi bila v sklopu kongresa. Na kongres bo prišel tudi papežev zastopnik €“ legat. Papež žal na kongres ne more priti. Zaradi pomembnosti dogodka in zaradi dobre izkušnje s slovenskim pastoralnim dnevom, ki je potekal na stadionu v Celju, smo izbrali to mesto tudi za evharistični kongres. Celje leži tudi v središču Slovenije.

Razglasitev Janeza Gnidovca za blaženega bi imela še poseben pomen, saj je nekakšen slovenski Janez Vianej, ki je zelo častil evharistijo.

Lahko bi rekli, da sta oba nekakšna evharistična svetnika. Sploh je veliko svetnikov evharističnih, skoraj ni bilo svetnika, ki ne bi častil evharistije. Ne pozabimo tudi, da je šel Lojze Grozde šel opravit pobožnost prvega petka v Trebnje in zajeli so ga, ko se je vračal domov ter ga umorili.

Himna in znak kongresa

Razpisali smo natečaj za besedilo in uglasbitev himne. Komisija je izbrala besedilo p. Antona Nadraha. Na prvem kongresu je frančiškan Krizostom Sekovanič napisal pesem Mogočno se dvigni nam spev iz srca. Uglasbil jo je Josip Čerin. Ta je bila himna kongresa, ki jo še danes ljudje pogosto pojejo. Tudi sedaj je prišlo več lepih besedil, a smo izbrali tako, ki si ga ljudje laže zapomnimo in ga bomo lahko peli tudi po kongresu. Med 9 uglasbitvami pa smo izbrali uglasbitev Aleša Makovaca iz Novega mesta. Za mlade je to pesem že uglasbil Franci Juvan in jo lahko že slišite na radio Ognjišče, pravi Snoj.

Logotip evharističnega kongresa je izdelala arhitektka Vera Klepej Turnšek. Izbrali so tistega, ki je bil sodoben, pa vendar razumljiv. Viden je krog, ki predstavlja hostijo. Viden je tudi križ. Geslo kongresa se glasi: Evharistija €“ Božji dar za življenje.

Pripravi na kongres se bo pridružilo tudi Ognjišče, ki bo izdalo fknjigo z razlagami drž pri maši, simbolov pri bogoslužju in osnovnih krščanskih molitev](?id=30&fmod=26). Knjigo bod o prejeli v dar naročniki Ognjišča.

Podatke o evharističnem kongresu si lahko ogledate tudi na spletni strani: http://evharisticni-kongres.rkc.si

Osebna izkaznica

Alojz Snoj je bil rojen kot dvojček €“ ima brata Pavleta - v globoko verni družini s petimi otroki leta 1946 v Zagorju ob Savi. Dva strica sta bila duhovnika, ena teta pa redovnica. Po gimnazijski maturi se je po treznem premisleku odločil za študij teologije, potem ko se je že vpisal na fakulteto za fiziko in naravoslovje. Leta 1971 je bil posvečen v duhovnika, leto kasneje pa diplomiral na teološki fakulteti. Najprej je služboval v Radovljici, zatem v Tržiču, nato je bil pet let nadškofijski tajnik v Ljubljani in največ vozil na birme in slovesnosti pomožnega škofa Stanislava Leniča. Leta 1979 je odšel na študij v Rim, kjer je doktoriral iz cerkvenega in civilnega prava. Tema njegovega doktorata je bila Pravni položaj katoliške Cerkve v Sloveniji od leta 1945 naprej. Nalogo je kot dekan pravne fakultete spremljal tudi Tarcisio Bertone, današnji državni tajnik Svetega sedeža.

Po vrnitvi v Slovenijo je dve leti pomagal v župniji Šmartno pod Šmarno goro ter začel predavati na Teološki fakulteti. V latih 1985-95, v času osamosvajanja Slovenije, je bil član komisije Pravičnost in mir, ko je ta komisija odigrala pomembno vlogo. Leta 1988 je bil imenovan za župnika v Ljubljani Moste, leta 2000 pa za župnika v Stari Loki.

Lokacija: