Beseda evharistija izvira iz grške besede eucharistein=zahvaliti se in pomeni zahvalo. Jezus se je pri zadnji večerji, ko je postavil evharistijo, zahvalil (Lk 22,19).

Sveta evharistija spada k sedmim zakramentom in je med njimi najodličnejši zakrament. Jezus jo je na veliki četrtek postavil zato, da bi njegova daritev na križu mogla trajati skozi vse čase, dokler ne bo ponovno prišel ob vesoljni sodbi. Evharistija je spomin Kristusove smrti in vstajenja ter hkrati njuno zakramentalno ponavzočenje in udejanjanje. Jezus jo je v dvorani zadnje večerje postavil, ko je nad pšeničnim kruhom in vinom izgovoril besede: To je moje telo, ki se daje za vas. To je moja kri, ki se za vas in za vse preliva v odpuščanje grehov. To delajte v moj spomin.

Ko govorimo o evharistiji, mislimo na mašno daritev, sveto obhajilo in Jezusovo resnično navzočnost pod podobo kruha in vina. Jezus je v sveti evharistiji navzoč kot pravi Bog in pravi človek, zato mu med mašo in zunaj maše pripada Božje češčenje. Za kristjana je sveta evharistija vir in višek bogoslužja ter vsega krščanskega življenja. V evharistiji dosegata svoj vrhunec dejavnost, s katero Bog posvečuje nas, in naše češčenje, ki ga izkazujemo Bogu.

Mašna daritev ima dva velika dela: besedno bogoslužje in evharistično bogoslužje. Obhajata jo lahko le veljavno posvečeni škof in duhovnik, vse Božje ljudstvo pa je poklicano, da se je udeležuje vsaj na vse nedelje in zapovedane praznike ter pri njej dejavno sodeluje.

Jezusa v sveti evharistiji častimo zunaj maše navzočega v tabernaklju, bolj slovesno pa, kadar je izpostavljen v monštranci ali med evharistično procesijo, najbolj slovesno pa na škofijskih, narodnih ali mednarodnih evharističnih kongresih.