goduje 13.november

Rodil se je leta 1550 na Poljskem v plemiški družini. Že od malega se je popolnoma posvetil Bogu. S 14-timi leti je oče njega in starejšega brata Pavla poslal na Dunaj v jezuitski zavod.

Z bratom sta se dobro razumela. Ko pa je cesar Maksimilijan odvzel jezuitom zgradbo, je brat našel stanovanje pri nekem protestantu. V strahu, da bi jima protestant odpovedal stanovanje, ko bi zvedel, da brat hodi vsak dan k maši, mu je to Pavel prepovedal. Stanislav pa je bolj ljubil Boga kakor brata. Zato ga je Pavel začel karati in celo pretepati. Vse to je mirno prenašal. Leta 1556 je smrtno nevarno zbolel. Zdravniki so obupali. Prosil je za sveto popotnico, pa brat ni upal poklicati duhovnika. Prosil je sveto Barbaro, ki jo je častil. Neke noči na smrt bolni Stanislav zgrabi za roko dvornega učitelja Bilinskega, ga krepko strese in zakliče: €œNa kolena, na kolena !€Pri tem on sam hitro vstane, poklekne pri postelji, rekoč:€Glej, sveta Barbara! Prihaja z dvema angeloma, prinašata Najsvetejši zakrament€. Trikrat je zmolil, €œGospod nisem vreden...€ Potem je vzhičeno vzkliknil:€O Bog mojega srca€! V tem trenutku je že čutil na svojih ustnicah sveto hostijo. Takoj legel in ostal dolgo časa zbran. Bolezen se je po tem dogodku najprej poslabšala. Prišel je božič. Proti jutru ga Bilinski v spalnici, najde sedečega. Trdi, da je zdrav. Hoče vstati in iti v cerkev, da se zahvali za ozdravljenje. Bilinski ga pregovori, da počaka zdravnike. Ti ugotovijo, da so vsi znaki bolezni zginili. Kaj se je zgodilo? V božični noči se mu je prikazala Devica Marija; imela je Jezuščka v roki. Položila ga je v njegovo roko. Smel ga je objeti. Naročila mu je, naj gre k jezuitom, kar je že dolgo nameraval storiti.

Dvorni učitelj je izpričal čudež ozdravljenja. Naravno vedenje mladega Stanislava je tudi dokaz za resničnost dogodkov. Oče mu ni dovolil vstopiti k jezuitom in na Dunaju ga niso upali sprejeti. Šel je proti Dillingenu, kjer se je nahajal Peter Kanisius, vrhovni predstojnik jezuitov za Nemčijo. Spremljal ga je jezuit. V Augsburgu sta stopila v odprto cerkev, a obhajila ni bilo, ker je bila protestantska. Stanislav se je zjokal od žalosti, ker tako dolgo ni mogel prejeti svetega obhajila. Čudež se je ponovil: dva angela sta mu ga prinesla. Spremljevalec se je zelo začudil, ko je to videl. V Dillingenu je Peter Kanisius Stanislava sprejel, poslal ga je v Rim v noviciat. Še preden ga je končal, je umrl leta 1568. Njegov zgled kaže, kako ljuba je Kristusu velika želja, da ga prejmemo pri obhajilu, in kako ga užalosti, če ga prejemamo samo iz navade.