goduje 24. januarja

Rodil se je leta 1567 v Thorensu na Savojskem. Z 10 leti je prejel prvo sveto obhajilo. Ko je končal v Annecyju humanistično izobrazbo, ga je oče poslal v Pariz študirat filozofijo in retoriko, on sam pa je pridal še teologijo.

Vsak dan je šel k sveti maši. Po končanih študijih ga je oče poslal v Padovo študirat pravo. Leta 1593. ga je škof iz Graniera posvetil v duhovnika. Kako visoko je cenil duhovništvo, se vidi iz pisma, ki ga je pisal svojemu prijatelju Antonu Favreu: €œČe se ne motim, se človeku ne more pripetiti nič težjega, nič nevarnejšega, kot biti poklican v rokah držati in s svojo besedo priklicati, Njega, katerega niti angeli ne morejo obseči in primerno slaviti€. Tri dni se je pripravljal na prvo sveto mašo. Po večernicah je isti dan navdušeno pridigal o evharistični daritvi, kar je potem kot duhovnik in škof še mnogokrat storil. Ko je leta 1596 na telovo ob treh zjutraj premišljeval o najsvetejšem zakramentu, ga je Sveti Duh navdal s takim božanskim ugodjem, da je padel na tla in vzkliknil: O Gospod, umakni milost, ne morem prenesti toliko sladkosti. Pri maši je potem tako prepričljivo pridigal o evharistiji, da mu je žarel obraz.

Kljub temu je Bog dopustil, da ga je hudobni duh navdal z dvomi v resnično pričujočnost Kristusa v evharistiji. Gotovo zato, da je izkusil, vero kot božji dar. Ni padal, trdno se je držal verske resnice in jo posredoval drugim. Na tisoče kalvinistov, ki so zanikali sveto evharistijo, je spreobrnil.

V knjigi Filothea piše: €œDve vrsti ljudi bi morali pogosto prejemati obhajilo: popolni, ker so pravilno razpoloženi, in nepopolni, da morejo stremeti po popolnosti; torej močni, da ne postanejo slabotni; slabotni, da postanejo močni; bolni, da ozdravijo, in zdravi, da ne zbolijo. Potemtakem se moraš ti kot nepopolni, slabotni, bolni človek, mnogokrat združiti z Njim, On je tvoja popolnost, tvoja moč in tvoj zdravnik.€ Umrl je leta 1622 v Lyonu. Papež Alexander VII. ga je leta 1662 razglasil za blaženega, leta 1665 pa papež Pij IX. za svetnika. Pij XI. ga je leta 1923 razglasil za zavetnika katoliških pisateljev.