goduje 30.januarja

€œČudovit je Bog v svojih svetnikih€, to se posebno jasno kaže v življenju sv. Hijacinte. Rodila se je v plemiški družini. Vdajala se je veseljačenju. Ker jo je fant, ki ga je ljubila zapustil in se zaljubil v njeno mlajšo sestro, jo je to tako užalilo, da je šla v samostan h klarisam v Viterbo. Uredila si je luksuzno stanovanje z lastno kuhinjo. Tako je živela 10 let brez samostanskega duha. Na nekaj pa ni pozabila: Na vneto molitev in na veliko pobožnost do Presvetega zakramenta in do brezmadežno spočete Matere Božje.

Ko je zbolela in se hotela spovedati, ji spovednik ni hotel dati odveze, če ne obljubi, da bo spremenila življenje. Za pokoro ji je določil javno spoved pred sestrami. To je bil začetek njenega spreobrnjenja. Strogo se je zatajevala, delala pokoro in se vneto posvečala apostolatu. Pogosto je šla z deklicami, ki so jih vzgajali v samostanu, pred Najsvetejši zakrament. Učila jih je , naj se v vseh težavah zatečejo k tabernaklju, po potrebno moč in tolažbo. Navajala jih je na pogosto prejemanje obhajila. Eni, ki se je bala iti večkrat k svetemu obhajilu, je rekla: €œMoj otrok, sveta evharistija je ogenj, ki požge vso našo revščino! Stori, kar moreš, da boš vredna, vse drugo bo naredil božji ogenj.€

Predvsem pa se je zavzemala za molitev pred izpostavljenim Najsvetejšim. Najprej je dosegla, da je bil tabernakelj odprt nekaj ur vsako soboto in nedeljo. Potem je dosegla, da je bilo Najsvetejše vsak četrtek po eno uro slovesno izpostavljeno v cerkvi sv. Bernardina v Viterbi in tri dni pred pepelnično sredo ter v vsej osmini praznika presvetega Rešnjega Telesa. Ona sama je zdržala mnogo ur pred Najsvetejšim v molitvi. Njen vpliv je bil velik tudi zunaj samostana in mnogi so jo začeli posnemati. Umrla je leta 1640. Papež Benedikt XIII. jo je leta 1726 razglasil za blaženo, Pij VII pa leta 1807 za svetnico.