goduje 4.avgusta

Rodil se je v kmečki družini v vasi Ecully leta 1786. Zaradi veri sovražne revolucije je šel k prvemu svetem obhajilu šele s trinajstimi leti. nadvse je vzljubil evharistijo, zato je hotel postati duhovnik, kar se mu je po velikih težavah posrečilo leta 1815. Dve leti je bil kaplan v rojstni vasi, potem pa je bil imenovan za župnika v vasi Ars. Že kot kaplan je premolil mnogo časa pred tabernakljem in tudi kot župnik, dokler ni bilo navala za spoved. Občudoval je starega kmeta iz Arsa, Chaffangeona, ki je pred delom in po delu stopil pred tabernakelj. Ko ga je vprašal , kaj dela, mu je odgovoril: €œO, gospod župnik, nič mu ne rečem, jaz gledam njega, on pa mene€ Zato je rekel: €œVse je tukaj, otroci moji, ... Kaj dela naš Gospod v tabernaklju? Čaka na nas!€

Tri pobožnosti je posebno priporočal sveti arški župnik: Pobožnost k preblaženi Devici, do duš v vicah in prav posebno pobožnost do najsvetejšega zakramenta, v katerem nam je Kristus zapustil spomin na svoje trpljenje in na svojo neskončno ljubezen. Pri pridigah in katehezi je najraje govoril o sveti evharistiji; pri tem je bil poln hvaležnosti, ljubezni in sreče, njegov obraz je žarel, njegove oči so se svetile in večkrat so mu od ginjenosti pritekle solze.

Nekoč je vzkliknil: O, moji otroci, kaj je vendar ta zakrament Ljubezni! Zveličar ima tukaj srce samo, da ljubi; reke usmiljenja in dobrote tu izvirajo, da brišejo grehe sveta.€Vedno znova je vabil k obisku oltarnega zakramenta. V neki pridigi je rekel: Naš Odrešenik je tukaj v zakramentu svoje Ljubezni in neprestano prosi pri Očetu za nas grešnike. Koliko nevšečnosti ga stane, da ostaja med nami. Tukaj je, da nas tolaži. Zato ga moramo večkrat obiskati. Kako prijetno bi mu bilo, če bi večkrat opustili nekoristno zaposlitev, da bi ga za četrt urice obiskali, ga molili, pa tudi tolažili za vse nevšečnosti, ki jih trpi. Ko vidi prihajati čiste duše z velikim hrepenenjem, se veseli; pridejo s preprostim srcem, ki mu tako zelo ugaja, da ga prosijo odpuščanja za grehe onečaščenja in nehvaležnosti. Kako veliko srečo uživamo v Božji navzočnosti, ko smo sami pri njegovih nogah pred tabernakljem! Daj, moja duša, podvoji ogenj svoje ljubezni! Ti si sedaj sama, da počastiš Boga; njegov pogled počiva posebno na tebi!€... Navadite se na to, moji otroci, če se ponoči zbudite, pojdite v duhu hitro pred tabernakelj in recite Zveličarju:€Moj Bog, tukaj sem, prišel sem, da te molim, hvalim in slavim, da ti izkažem zahvalo in ljubezen in da ti delam družbo skupaj s svetimi angeli ... Če bi imeli oči angelov, da bi videli, kako je naš Gospod in Zveličar Jezus Kristus navzoč na oltarju in nas opazuje, kako bi ga potem ljubili! Ne bi se hoteli od njega ločiti. Vedno bi ostali pri njegovih nogah. To bi bil pred okus nebes! Vse drugo bi se nam zdelo norost. Pa kaj, vera manjka! Smo ubogi slepci! Imamo meglo pred očmi. Samo vera bi bila zmožna to meglo razgnati. Takoj ko držim Zveličarja v svojih rokah in dobri Bog vas blagoslavlja, prosite ga, otroci moji, da odpre oči vašega srca. Recite mu s slepcem v Jerihi: €œGospod, daj, da spregledam!€ Če to preprosto rečete, boste gotovo dosegli, kar želite, saj on želi samo vašo srečo. Dolgo let je preganjala Janeza Marijo Wianneya misel, da bo pogubljen. Nekoč je priznal:€ Če bi mogel Jezusa s sabo vzeti, potem bi bil celo pekel prijeten, plameni ljubezni bi pogasili plamene pravičnosti.

Poleg vabila k pogostemu obisku Jezusa je poskušal arški župnik privesti svoje farane do pogostega, vrednega prejema svetega obhajila. Nekoč je zelo lepo opisal učinek svetega obhajila: €Biti združen z Bogom, vse z Bogom, vse njemu na ljubo ... O kako čudovito lepo je to!€

Sveto obhajilo je imenoval kopel ljubezni: €œVedno ko gremo k obhajilu, se skoplje naša duša v balzamu ljubezni kot čebela v vonju cvetlic. €Ko je ljubi Bog hotel dati hrano za našo dušo na tem popotovanju, je preiskal vse stvarstvo, pa ni našel ničesar, kar bi bilo nje vredno. In glej, pogledal je sam nase in je odločil samega sebe dati za hrano. O moja duša, kako velika si! Samo Bog te more nasititi in umiriti. Hrana naše duše je meso in kri samega Boga! O preslavna hrana! Resnično, če na to pomisliš, bi se moral pogrezniti v to brezno ljubezni za vso večnost. Kako srečna je duša, ki se sme združiti s svojim Zveličarjem v svetem obhajilu! V nebesih se bo svetila kot diamant, kajti v njej se vidi Gospoda!€ Tako pravi Sveti Duh pri preroku Izaiju (60,2). Naš Odrešenik pa je rekel:€Za kar boste prosili mojega Očeta v mojem imenu, vam bo dal!€ Nihče pa ni na to mislil, da bi prosil Boga, naj mu da svojega lastnega Sina. Na kar se človek ne bi upal misliti in prositi, to nam je Bog dal. Ali bi se kdaj upali Boga prositi, da pusti svojega Sina za nas umreti, da se hranimo z njegovim mesom in se napajamo z njegovo krvjo? Pa je Bog sam v svoji neskončni, nerazumljivi ljubezni tako odločil. Resnično, tako je mogel dejansko ravnati samo Bog, ki je ljubezen sama.

€œBrez svetega obhajila bi ne bilo tu doli nobene sreče, to življenje bi bilo nevzdržno. S svetim obhajilom in v njem pa prejmemo svoje veselje in svojo srečo. Prav zato, ker nam je hotel Gospod Bog dati v najsvetejšem zakramentu ljubezni samega sebe, nam je dal tako veliko, široko srce, da ga more utešiti samo on. Kdor se ne približa temu najsvetejšemu zakramentu, je podoben žejnemu, ki od žeje umrje, ker noče skloniti glave k studencu. Je podoben človeku, ki kljub zakladu pred seboj, ostane reven, ker noče stegniti roke, da bi ga vzel. Kdor gre vredno h Gospodovi mizi, se zgubi v Bogu kot kapljica v morju. Če bi nas kdo po obhajilu vprašal, kaj neseš domov, bi morali odgovoriti: Nebesa! Neki svetnik (Ignacij Antijohijski) je rekel, da smo nosilci Boga. In to je res. Manjka nam na žalost pogosto vera v to. Ne razumemo svojega dostojanstva. Ko se vrnemo od Gospodove mize, smo prav tako srečni, da, še bolj, kot Modri iz Jutrovega, če bi bili smeli Jezusa vzeti s sabo.

Če napolniš posodo in jo skrbno zapreš, bo tako dolgo ohranila tekočino, kot ti hočeš. Prav tako, če ohraniš po svetem obhajilu pobožno zbranost, boš občutil v svoji notranjosti plameneč ogenj, ki te vzpodbuja k vsemu dobremu in odriva od vsega zla. Kako mora naše srce goreti, ko je Zveličar stopil vanj! Saj je gorelo srce učencev na poti v Emaus, ko sta ga samo poslušala. Razumljivo, da nimam rad, če vzame kdo, takoj ko se je vrnil od obhajilne mize na svoj prostor, molitvenik v roke. Čemu naj bo človeška beseda, ko biva še sam gospod v nas in nam govori?! Moramo na vse paziti, kar nam pravi, podobno kot zelo radoveden človek, ki pri vratih posluša.

Če se vredno obhajamo, čutimo nekaj izrednega v sebi: neki nebeški občutek spreleti dušo in telo do skrajnosti. Kaj je to? Gospod, ki se podari vsem delom našega bitja in nas razveseli. Tedaj moramo vzklikniti z apostolom: €Gospod je! Tisti, ki ne čutijo prav nič od tega, so zares obžalovanja vredni€!

Otroci moji, opazi se, če je duša vredno prejela najsvetejši zakrament. Tako zelo je preplavljena od ljubezni in prešinjena z njo, da postane spremenjena v svojem govorjenju in dejanjih; je ponižna, prijazna obvladana, ljubezniva, skromna; taka duša je tudi zmožna velikih žrtev; na kratko, ne more se je prepoznati. Zato pojdite vneto k svetemu obhajilu, otroci moji, pojdite z ljubeznijo in zaupanjem v Jezusa, živite od njega, da potem morete živeti zanj. Ne recite, da imate preveč dela! Ali Zveličar ni rekel: Pridite k meni vsi, ki ste trudni in obteženi in jaz vas bom poživil! Ali se morete upirati tako blagemu in prijaznemu povabilu? Tudi ne recite, da niste vredni. Je sicer res, da ga niste vredni, ste ga pa potrebni. Če bi božji Zveličar gledal samo na naše zasluženje, bi nikdar ne bil postavil dragocenega zakramenta, kajti nihče na vsem svetu ga ni vreden ... Toda gledal je na našo potrebo, mi vsi ga prav zelo potrebujemo.

€œVse molitve pri sveti maši so priprava na obhajilo, pa tudi vse naše življenje mora biti priprava na to pomembno dejanje. Moramo stremeti po tem, da zaslužimo vsak dan prejeti božjega Zveličarja. Kako bi se morali sramovati, ko vidimo druge iti k Gospodovi mizi, mi pa ostanemo nepremični na svojem prostoru! Kako se veseli angel varuh, ko more voditi čisto dušo k Gospodovi mizi! V prvem času Cerkve so se vsak dan obhajali. Ko pa so kristjani postajali mračnejši, so obhajilo vedno bolj opuščali.

Če ste oropani zakramentalnega obhajila, ga nadomestite vsaj z duhovnim obhajilom! Vsak trenutek ga lahko prejmemo, a mi bi morali vedno hrepeneti po našem Gospodu....€ €œNekega dne sta bila tukaj v Arsu dva protestantska pridigarja, ki ne verjameta v dejansko navzočnost Jezusa Kristusa v najsvetejšem zakramentu. Rekel sem jima: Ali verujeta, da se mere košček kruha sam od sebe ločiti od roke in se položiti na jezik nekoga, ki ga želi prejeti? Ne! sta odgovorila oba. Jaz sem jima pa odgovoril: Če pa se to vendar zgodi, potem to ni košček kruha! Poslušajta: Bil je neki mož, ki je dvomil o dejanski navzočnosti Jezusa Kristusa. Dejal je: Kdo ve kaj o tem? Kaj se zgodi v trenutku spremenenja? Toda hotel je verovati in je prosil preblaženo Devico, da bi mu izprosila vero. Pazita dobro, ne rečem sedaj, da se je zgodilo kjerkoli. Pravim, da se je meni samemu pripetilo. V trenutku, ko se je mož približeval, da prejme sveto obhajilo, se je ločila posvečena hostija od mojih prstov in se položila na jezik moža, ko je bil še daleč od mene.!€

Dne 4. avgusta leta 1859 je od izčrpanosti umrl. Pij X. ga je leta 1905 razglasil za blaženega, Pij XI. pa leta 1928 za svetnika. Papež Janez XXIII. ga je imenoval za zavetnika vseh župnikov na svetu, ob 100-letnici njegove smrti.