goduje 9.decembra

Rodil se je leta 1811 v La Mure d Isere. Od otroških let je občutil posebno pobožnost do Kristusa v sveti evharistiji. Večkrat so ga našli ob oltarju. Na vprašanje, kaj dela, je odgovoril: €Sem tukaj pri Jezusu in ga poslušam''. Sestri je rekel: €œTi imaš veliko srečo, da greš lahko k svetemu obhajilu. Obhajaj se tudi zame. Na vprašanje, kaj naj zanj prosi, je odgovoril: €œDa bi postal duhovnik€. Po smrti očeta, ki je temu nasprotoval, je vstopil v semenišče v Grenoblu. Leta 1834 je postal duhovnik. Dve uri se je pripravljal na sveto mašo in skoraj prav toliko časa se je zahvaljeval. V dveh letih je zanemarjeno župnijo Monteynard prenovil. Potem je vstopil v redovno skupnost €œMarijina družba.€ Hotel je v misijone, pa mu predstojniki niso dovolili. Postal je provincial v Lionu in slednjič generalni asistent kongregacije.

Privlačnost do evharistije in želja širiti evharistično kraljestvo Jezusa Kristusa na zemlji sta postajali v Petru Julijanu vedno močnejši. Po navdihu Marije se je popolnoma predal slavljenju njenega Sina v evharistiji. Predložil je svoj načrt papežu Piju IX. Odobril ga je. Brez sredstev in brez podpore je ustanovil redovno skupnost €œevharistincev€. Leta 1857 so začeli slovesno izpostavljati Najsvetejše v neki kapeli v Parizu. Potem kar po vrsti V Marseilleu, Angersu, Brusslju in St.Mauricu. Leta 1863 je s pomočjo Margherite Guillot ustanovil žensko vejo z imenom €œSlužabnice Najsvetejšega zakramenta€

S pridigami in duhovnimi vajami je širil evharistično kraljestvo Jezusa Kristusa. Število duhovnikov v kongregaciji je nenehno raslo. Najsvetejši zakrament je bil za člane redovne skupnosti vir in zgled osebnega posvečenja in apostolskega delovanja. Evharistinci naj bi po volji svojega svetega ustanovitelja nepretrgano molili Jezusa Kristusa pred slovesno izpostavljeno monštranco, da bi mu dali dolžno čast, ki mu jo ljudje tolikokrat kratijo. S pomočjo slovesne izpostavitve naj bi evharistinci opozarjali ljudi na Kristusa in jih vodili k njemu. Pred Najsvetejšim naj ga molijo in se mu zahvaljujejo, naj mu zadostujejo in prosijo in s tem apostolatom molitve pripomorejo k posvetitvi in spravi neumrljivih duš. Evharistinci morajo z besedo in pisanjem, z duhovnim vodstvom, z ustanavljanjem in vodenjem evharističnih društev in bratovščin, z duhovnimi vajami za duhovnike in laike, s štirideseturno molitvijo, s pogostim obhajilom, z izdajanjem evharističnih časopisov in manjših publikacij, vpeljevati in širiti evharistično kraljestvo Jezusa Kristusa med ljudmi. Morajo delovati v tistem duhu ljubezni, v katerem je Jezus postavil evharistijo pri zadnji večerji. Trdil je: €œJezusa hočemo zakramentu ne samo moliti, ga ljubiti, mu služiti, ampak si prizadevati, da ga spoznajo vsa srca, ga molijo, ljubijo in mu služijo. Naš Zveličar ne sme ostati skrit nezainteresiranemu, nevernemu rodu. Sonce svete evharistije mora vzhajati, da razblini nočne strahove in da raztopi led, v mnogih dušah. Mnogokrat sem premišljeval, katero rešilno sredstvo bi moglo pomagati splošni nezainteresiranosti in mlačnosti, ki se je na tako strašen način polastila tolikih katoličanov. Najdem samo eno: Sveto evharistijo, ljubezen do evharističnega Zveličarja. Evharistija ni samo življenje posameznega kristjana, ampak tudi ljudstev. Stoletje napreduje ali nazaduje po meri, koliko se časti najsvetejši zakrament. Tu se pokaže življenje, po tem se meri vera, ljubezen in krepost. Prepustimo se zdravilnemu vplivu evharističnega sonca in obličje zemlje se bo prenovilo.

Dejal je: €Moraš se obhajati, a ne zato ker si svet, ampak zato da postaneš svet. Mnogi bi lahko šli k obhajilu, pa ne gredo, ker so trudni, nerazpoloženi, ne zadosti pobožni; to je zlodejeva zvijača ...

Če izprašaš svojo vest in si nisi zvest nobenega smrtnega greha, greš lahko k obhajilu ... Dnevne opustitve in razstresenosti pri molitvi, kot tudi začetke nepotrpežljivosti, ničemernosti, samoljubja, vrzi v ogenj božje ljubezni. Kar ta ljubezen odpusti, je gotovo odpuščeno! Ali hočeš napredovati brez svetega obhajila?... Potem ne smeš več moliti očenaša, kajti v njem prosimo za vsakdanji kruh, ki ga pa ne moremo pogrešati. Obhajaj se! Jej kruh življenja, če hočeš imeti zdravo duhovno življenje in zadosti moči za krščanski boj in če hočeš biti srečen sredi vseh nevšečnosti. Evharistija je kruh slabotnih; vendar jo potrebujejo tudi močni, saj nosijo svoj zaklad v krhkih posodah in zagrizen sovražnik jih napada.

Omembe vredno je, da je sv. Peter Julijan svoje vedno vzpodbujal, naj imajo Marijo za zgled pri češčenju učlovečenega Boga in jo pozdravljajo Naša ljuba Gospa Najsvetejšega zakramenta.

Leta 1868 je sv. Peter Julijan Eymard umrl v svojem rojstnem kraju, kjer je tudi pokopan. Papež Pij XI. ga je leta 1925 imenoval za blaženega, Janez XXIII. pa leta 1962 za svetnika .