goduje 29.marca

Rodil se je leta 1835. v kraju Riese, Treviso. Ob velikih ekonomskih težavah je šel na gimnazijo v Castelfranco Veneto. Teologijo je študiral v Padovi, leta 1858 pa je bil posvečen v duhovnika. Že kot kaplan je zgodaj vstajal, premišljeval je in molil brevir pred Najsvetejšim. Skrbno je pripravljal otroke za prvo obhajilo in jih navajal na pogosto prejemanja obhajila. Kot župnik v Solzanu je nadaljeval s svojo vnemo. Natančno je skrbel za snažnost liturgičnih predmetov. Poživil je bratovščino najsvetejšega zakramenta, uvedel je 40-urno češčenja najsvetejšega zakramenta, vabil je k pogostejšemu prejemu zakramenta spovedi in evharistije. Prvo obhajilo otrok je bil nadvse slovesen dan. Postal je kanonik in hkrati špiritual v semenišču. O njem je rekel nadškof iz Vidma : €œSrečna škofija Treviso, ki ima zaklad, kot je don Sarto. Nikogar nisem poznal, ki bi bil tako dober, tako vreden, tako dobrodelen, tako svet, kot je on.

Mantova, kjer je postal škof, je bila zelo zanemarjena. Po 200 letih je sklical škofijsko sinodo, ki se je posvetila predvsem vzgoji otrok. Pravo zadržanje duhovnikov in globoka evharistična pobožnost sta mu bila posebno pri srcu. Imel je uspeh: Duhovniki so se poboljšali, spovedi in sveta obhajila so se zelo pomnožila.

Češčenje Najsvetejšega je zelo pospeševal, pogosto ga je častil skupaj z duhovniki in češčenje zaključeval s pridigo o Najsvetejšem. Tudi v Mantovi je poživil bratovščino najsvetejšega zakramenta in priporočal pogostno sveto obhajilo, posebno otrok. Tudi kot patriarh v Benetkah se je ves posvetil evharistiji. Organiziral je mednarodni evharistični kongres. Že v Benetkah je naročal župnikom, da starost otrok ni pomembna, pomembna sta razumevanje in priprava. Tudi za odrasle je videl rešitev vseh problemov v evharistiji. Z veliko skrbnostjo je pripravljal vernike na evharistični kongres. Dejal je: €Edini cilj evharističnega kongresa je počastiti Kristusa v najsvetejšem oltarnem zakramentu, mu zadoščevati za sramotenje, ki mu ga zadaja svet, da se prepojimo z njegovimi mislimi, da njegov nauk usmerja naše življenje, da postane njegova resnica učinkovita v naših ustanovah, njegova pravičnost v naših postavah, njegovo češčenje v našem verskem delovanju, njegovo življenje v našem življenju.€ Samo to je cilj evharističnih kongresov. Benetke so se zdele spremenjene v velikansko božjo hišo. V različnih cerkvah je bilo Najsvetejše dan in noč izpostavljeno za češčenje.

Za sklep je dejal patriarh: €Bilo je naravnost pretresljivo videti, kako je nepregledna množica pristopala h Gospodovi mizi, prisostvovala božjim službam, držala častno stražo na naših oltarjih izpostavljenemu evharističnemu Zveličarju, da ga je molila. Ko je postal papež, je uzakonil pogostno sveto obhajilo. Odpravil je stroge predpise, ostanek janzenizma, in dovolil otrokom iti k svetemu obhajilu, kadar že znajo razlikovati evharistijo od navadnega kruha in so zadostno poučeni o glavnih verskih resnicah. Takole je pisal:

Pristop k svetemu obhajilu mora biti odprt vsem vernikom vsake vrste in stanu; to ustreza goreči želji Gospoda Jezusa Kristusa in katoliški Cerkvi. Zato ne sme biti nihče zadržan od obhajila, če je v stanju milosti in ima dober namen. Je pa vsekakor zelo zaželeno, da so tisti, ki gredo pogostno ali vsak dan k obhajilu, brez malih grehov, vsaj popolnoma premišljenih in brez nagnjenja k njim. Kadar je volja iskrena, se človek sčasoma malih grehov osvobodi s pogostnim in vsakdanjim obhajilom, in tudi nagnjenja do njih. Je pa primerno, vprašati spovednika glede pogostnega ali dnevnega obhajila. Spovedniki pa naj ne odsvetujejo pogostnega in dnevnega obhajila tistim, ki so brez smrtnega greha in imajo dober namen. Župniki, spovedniki in pridigarji naj poskušajo z velikim navdušenjem vpeljati in ohraniti to pobožno vajo€.

Glede otrok je papež natančneje določil: €œZa prejem zakramentov spovedi in obhajila je potrebna tista starost, ko otrok začne rabiti razum, navadno okoli 7. leta, včasih pozneje ali prej. Pri tej starosti se začenja za otroka dolžnost izpolniti dvojno zapoved glede spovedi in obhajila. Za prvo spoved in obhajilo se ne zahteva obširno znanje verskih naukov. Otrok mora nujno poznati potrebne resnice za zveličanje in jih razumeti in razlikovati evharistični kruh od navadnega kruha. Ker vse zavisi v veliki meri od duhovnikov, jim je takole nasvetoval:

€œMi duhovniki moramo predstavljati Kristusovo osebo in delati v njegovem smislu. Kot njegovi prijatelji moramo misliti kot Jezus Kristus, ki je svet, nedolžen in čist, kajti pravo prijateljstvo zahteva enako hotenje in enako ne-hotenje. Kot njegovi poslanci moramo stremeti, da ljudje sprejmejo njegov nauk in njegov zakon, predvsem pa mi sami. Kot deležni na njegovi oblasti za rešenje duš od vezi grehov se moramo z vso vnemo varovati, da se vanje ne zapletemo. Predvsem pa moramo kot njegovi predstavniki imeti pri sveti daritvi mišljenje, s katerim se je on sam Očetu daroval na oltarju križa.€Potem ponovi besede Karla Boromejskega:

Dragi bratje, če bi premislili, kako veliko in slavno je, kar je naš Gospod in Bog položil v naše roke; tak premislek, bi moral imeti moč, da bi nas priganjal k resnično duhovnemu življenju. Česa Bog ni dal v mojo roko, potem ko je vanjo položil svojega lastnega edinorojenega Sina, enako večnega, enako velikega kot je On? Vse bogastvo je položil v mojo roko, zakramente in milosti, potem duše, ki so mu dražje kot vse drugo, in jih je bolj ljubil kot samega sebe, ker jih je s svojo krvjo odrešil.€ Leta 1914 je umrl. Papež Pij XII. ga je leta 1951 razglasil za blaženega, leta 1954 pa za svetnika.