Evharistični čudeži -> Jezus v evharistiji ozdravlja

Čudeži, ki ste jih omenili, so se zgodili med evharistično procesijo pri blagoslovu z Najsvetejšim. Ali poznate kakšen primer, ki se je zgodil med sveto mašo?

Naj omenim dva takšna primera, ki se sicer nista zgodila v Lurdu, a vendar v zvezi z lurško Gospo. Redovna sestra MARIJA MARJETA CAPTAINE je leta 1915 zbolela na srcu, deset let pozneje pa še na ledvicah. Na levi ledvici je imela tur, ki ga ni bilo mogoče operirati. Otekle so noge, rane so se začele odpirati, spanje je izginilo. Sestra se je pridružila devetdnevnici, ki so jo opravljale njene sosestre v čast brezmadežni lurški Gospe. Med devetdnevnico, 22. januarja 1937, ko se ji je stanje poslabšalo, so ji podelili sveto maziljenje in jo pripravili na smrt. Tega dne je po notranjem navdihnjenju prosila, naj jo peljejo v samostansko kapelo k mašni daritvi. Med povzdigovanjem je začutila, kakor da gre nevidna roka preko njenih nog. Otekline so v hipu izginile in rane so se v hipu zacelile. Naslednjega dne je šla sestra Captaine sama k zdravniku dr. Philousu, ki je ugotovil, da je smrtno nevarno obolenje naenkrat izginilo. To so potrdili tudi drugi zdravniki. Renski kardinal Roques je pozneje njeno ozdravljenje razglasil za pravi čudež.

GABRIJELA CLAUSEL iz Orana v Severni Afriki, organizatorka številnih romanj v Lurd, je bila od leta 1940 dalje zaradi revmatičnega vnetja priklenjena na posteljo. Leta 1943 ji je odpovedala tudi prebava. Ko je bila še zdrava, je bila na veliki šmaren vedno v Lurdu. Na ta največji Marijin praznik si je leta 1943 zaželela, da bi jo peljali vsaj doma v cerkev k mašni daritvi in svetemu obhajilu. Po povzdigovanju je postala nemirna, po obhajilu pa je začutila, da je ozdravljena. Ko so ljudje odšli iz cerkve, je sama odšla k oltarju, pokleknila in se zahvaljevala za ozdravljenje. Nič več ni občutila bolečin. Dne 12. septembra 1945 je enajst zdravnikov podpisalo, da si ozdravljenja te bolnice ne morejo razložiti po naravni poti. Oranski škof Lecaste je 18. marca 1948 to ozdravljenje razglasil za čudež.

Ali je poznano tudi drugod kakšno čudežno ozdravljenje med mašno daritvijo?

Gotovo jih je več. Naj tu omenim primer, ki se je leta 1461 zgodil v Franciji. V stolnici sv. Bartolomeja v mestu LA ROCHELLE je v trenutku ozdravel dvanajstletni deček BERTRAND, ki je bil zaradi nesrečnega padca od sedmega leta nem in hrom. Čudež se je zgodil med velikonočno mašo po prejemu svetega obhajila. Deček je pokazal materi, da hoče prejeti Jezusa. Duhovnik mu najprej ni hotel dati obhajila, ker se deček ni mogel spovedati. A ker je deček trdovratno vztrajal, je duhovnik odnehal. Ko je deček prejel sveto obhajilo, je občutil v sebi skrivnostno moč. Takoj je lahko govoril in hodil. Njegove prve besede so bile: Naša pomoč je v imenu Gospodovem.

Bral sem, da so nekateri svetniki delali čudeže. Ali poznate kakšen tak primer, ki je povezan z mašno daritvijo?

Čudežev pravzaprav ne delajo svetniki, ampak Bog, ki ob tem večkrat uporabi kakega svetnika. Sveti pater LEOPOLD MANDI† (+ 1942) je imel izredno zaupanje v moč mašne daritve. Svojemu prijatelju je pisal: Žrtev, ki jo darujemo pri sv. maši, ima neskončno vrednost. Nikoli ne moremo prositi kaj tako velikega, kakor je daritev sama. Zato moramo imeti pri maši vedno kar najbolj široko srce.

Pepci Cremonesi je p. Leopold zaupal: Ko mašujem, mislim na vse, ki se obračajo name. Z vso duhovno širino objemam vse, ki se zatekajo k meni. Srce se mi širi v veselju, da bom prejel vse, kar prosim, saj vem, da to ni nič v primeri s tem, kar darujem.

Dne 7. marca 1925 je devetnajstletna EVELINA BERTO iz Bovolente pri Padovi zbolela za hudo influenco. Pridružile so se komplikacije z vnetjem sklepov in ledvic ter srčnega ožilja. Bolnica je zaradi visoke vročine in hudih bolečin vpila in se zvijala v krčih. Dva zdravnika sta ugotovila, da je njeno življenje v nevarnosti in da smrt lahko kaj hitro nastopi. Evelina se je enajst dni borila z njo.

\18. marca se je Evelinin oče Egidij odpeljal v Padovo. Pred baziliko sv. Antona je izstopil, da bi obiskal svetnikov grob in molil za svojo hčerko. Toda neka skrivnostna sila ga je usmerila v kapucinsko cerkev k p. Leopoldu. Pri njem je opravil spoved. P. Leopold je spoznal njegovo bolečino in ga je vprašal: Gospod Berto, kaj vam je, da ste tako žalostni?

Tedaj je nesrečni oče povedal spovedniku, da njegova hčerka umira. P. Leopold je očetu zagotovil: Gospod Berto, vedno ste imeli vero, imejte jo tudi zdaj! Jutri je praznik sv. Jožefa. Pri maši bom mislil na vašo hčerko in bo ozdravela. Ste prepričani o tem, kar sem vam rekel? Da, oče, verjamem vašim besedam. Takoj je občutil v srcu mir in je bil prepričan, da bo njegova hčerka naslednji dan ozdravela.

Ponoči se je bolnici poslabšalo. Imela je višjo vročino in strašne krče, da se je zvijala od bolečin. Zgodaj zjutraj, ko je p. Leopold maševal, je bolnici vročina padla. Evelina je ozdravela. Zdravnik, ki so ga poklicali, ni mogel verjetni svojim očem. Toplomer je pokazal normalno temperaturo. Zdravnik je ugotovil, da je bolezen izginila. V nekaj dneh je bila Evelina zopet pokonci.

27 let pozneje je pred škofijskim sodiščem pri postopku za razglasitev p. Leopolda za blaženega izpovedala: Od tedaj nisem bila več bolna. Eno leto po ozdravljenju me je zdravnik zopet pregledal in ugotovil, da je srčna astma popolnoma izginila. Takoj po ozdravljenju sta moj brat in oče obiskala p. Leopolda in mu vse povedala. Mirno je poslušal in pristavil: 'Da, sv. Jožef dela velike čudeže, ne da bi zbujal pozornost.' Še to moram povedati, da je bil moj zdravnik prej ateist. Pri mojem ozdravljenju pa je priznal nadnaravni poseg in začel verovati v Boga. To mi je pred nekaj dnevi potrdila še neka druga oseba, ki ga je sama slišala pripovedovati, da je bilo moje ozdravljenje velik čudež.

Neki industrijalec v Coneglianu, ki je bil tudi ateist, se je spreobrnil, ko je slišal o čudežnem ozdravljenju. Vstopil je celo v samostan.

Lokacija: