V raju je bil človek v edinosti z Bogom, s samim seboj in s svojimi bližnjimi, dokler ni klonil pod skušnjavo nezaupanja Očetu ter se začel odločati na lastno pest. S tem je postal v sebi razdvojen in vse življenje bije boj med dobrim in zlim.

To je stvarnost mene, ki v prvem letu svojih redovnih zaobljub stopam po stopinjah našega Gospoda v svetu, da bi s svojim življenjem spominjala Nanj, in stvarnost tistega, ki ima za seboj že več desetletij hoje za Njim. In kje je vir milosti, ki vedno znova zmaguje nad grehom v nas in nas vodi k večji ljubezni do Boga, do sebe in do bližnjih v skupnosti ter v svetu? Kje je ta vir edinosti?

Kjer se je pomnožil greh, se je še veliko bolj pomnožila milost, pravi sveti Pavel (Rim 5,20). Bog sam se je sklonil k nam ter nam poslal svojega Sina, ki mi v tem božičnem času govori, naj se ne bojim svoje teme, saj On sam vstopa vanjo, saj se je prav zato želel roditi v hlevu, revščini, samoti. In temu je ostal zvest do konca, ko je na križ nesel zlo sveta ter z vstajenjem pokazal pot do odrešenja. Pri maši mi vedno bolj stopa v ospredje Bog, ki se daruje za nas, da bi tudi mi lahko (p)ostali Njegovi, da bi tako zmagovala edinost nad nezaupanjem, strahom in sebičnostjo v naših odnosih. Sama iz sebe ne zmorem živeti sožitja; vedno znova se zavrtim v krog pogojne ljubezni, logike daj-dam, kupovanja naklonjenosti in želje po nadzorovanju življenja, kar začne v meni drobiti pristno Božjo ljubezen do sebe in mojih bližnjih. A verujem, da Bog po evharistiji vstopa prav v to stvarnost mojega vsakdanjika in rojeva odrešenje, saj Jezus pravi, da nebeški Oče da svojega Duha tistim, ki ga prosijo. Duha, ki v meni ohranja okus zaupanja v Očeta, ki me vrača v mojo temeljno pripadnosti Njemu in umirja moje strahove. Kolikor bolj sem pred Njim iskrena in v resnici to, kar sem, toliko bolj more vstopiti v moje razbitine ter jih sestavljati v celoto in toliko bolj lahko tudi v skupnosti prispevam k edinosti. Iz središčne pripadnosti Bogu medosebni odnosi dobijo svoje mesto: morem dati prostor drugemu v njegovi enkratnosti in obenem ohraniti tudi svojo edinstvenost. In različnost me začne bogatiti, medsebojno prilagajanje in dogovarjanje v skupnosti pa mi ni več breme, ampak priložnost za konkretno izkušnjo Božje ljubezni in edinosti med nami. Edinosti, ki rojeva veselje, s katerim lahko pričujem v svetu.

Evharistija naj bo tudi v novem letu prostor srečevanja z živim Bogom, ki želi vstopiti v nas in v naše odnose. Skupaj zbrane ob istem viru edinosti naj nas vsak dan spominja, da v svojem bistvu pripadamo Bogu in zato tudi drug drugemu. Naj bo res On naš mir, on, ki je iz obeh napravil eno, s tem da je podrl steno pregrade, to je sovraštvo. V svojem mesu je odpravil postavo zapovedi v predpisih, da bi v sebi iz dveh ustvaril enega, novega človeka (Ef 2,14.15).