Na Tomaževi proslavi, 1. marca na Teološki fakulteti v Ljubljani, je g. nadškof dr. Anton Stres, med drugim spregovoril tudi o Tomažu Akvinskem in njegovem odnosu do evharistije:

Tomaža Akvinskega poznamo po različnih posebnih značilnostih njegovega nauka: recimo po tem, da je teološko razmišljanje naslonil na aristotelsko filozofsko misel ali da je izdelal znamenite petere poti, po katerih se lahko razum dvigne do spoznanja Boga in podobno. Ko pa letos obhajamo evharistično leto in leto priprave na evharistični kongres, velja še posebej spomniti na njegov prispevek h krščanski zavesti o izjemnem mestu in pomenu zakramenta svete evharistije.

Za Tomaža evharistija ni bila najprej predmet teološkega razpravljanja, ampak doživljanje Jezusove bližine, njegovega trpljenja, smrti in vstajenja. Poznamo pesmi, ki jih je sestavil v čast Rešnjemu telesu, in vemo, da ravno njemu dolgujemo celotno bogoslužje praznika Rešnjega telesa in krvi, ki so ga prvič obhajali leta 1264, se pravi deset let pred njegovo smrtjo. Kot vrhunski teolog se v bogoslužnih besedilih tega praznika izkaže kot občudovanja poln in pobožen kristjan, ki je vsak dan znova očaran nad Božjo ljubeznijo, ki nam jo ravno obhajanje evharistije razkriva in ponazarja na čisto poseben način.

Tomaž namreč pravi, da je evharistija sklep ali zaključek, nekakšna krona vseh zakramentov, kajti vsi drugi zakramenti nas samo delno, fragmentarno, samo z določenega zornega kota povezujejo s Kristusom, ko kažejo na določen vidik Jezusove kreposti, delovanja in življenja, v evharistiji pa je povzeto vse Jezusovo življenje na najvišji, najbolj celosten in najbolj neposreden način. Danes bi Tomažev nauk lahko izrazili tako, da bi rekli, da je evharistija najvišji izraz Jezusove solidarnosti z nami. Tomaž se namreč opira na Aristotelovo misel o prijateljstvu, o katerem pravi, da je njegova bistvena značilnost, da prijatelji delijo svoje življenje z drugimi. Z nami pa deli naše življenje Bog sam. Če je prvo dejanje te solidarnosti z nami učlovečenje, je zadnje in sklepno dejanje Božje solidarnosti z nami zakrament svete evharistije, saj z njo in po njej Božja solidarnost z nami ni omejena na čas in prostor Jezusovega zemeljskega življenja, ampak se lahko na resničen način živi in doživlja vedno in povsod do konca sveta. S tem Jezus sam krepi našo vero in utrjuje naše upanje. Z obhajanjem tega zakramenta na poseben način obhajamo najvišjo Božjo ljubezen do nas in hkrati se sami usposabljamo za odgovor naše ljubezni do njega. Vse to pa krepi naše upanje na poti našega zemeljskega romanja v poslednji objem Božje ljubezni.

Drage sestre in dragi bratje! Teh nekaj bežnih in kratkih misli v zvezi s Tomaževim doživljanjem svete evharistije naj nam pomaga, da bomo Tomaža še globlje spoznali, občudovali in posnemali, hkrati pa naj nam pomaga, da bomo tudi to sveto mašo, s katero začenjamo naše praznovanje Tomaža Akvinskega, zavetnika vseh katoliških višjih šol, danes še lepše in globlje obhajali. Amen.

msgr. dr. Anton Stres ljubljanski nadškof metropolit veliki kancler Teološke fakultete UL