Proti Celju je poromala milostna podoba Marije Pomagaj z Brezij. Obiskala je različne župnije, povsod pa so jo sprejeli tudi škofje. V noči pred evharističnim kongresom so se ob njej zbrali mladi s koprskim pomožnim škofom Jurijem Bizjakom. V nedeljo dopoldne so jo slovesno prinesli na celjski stadion. Fotografije

Milostna podoba je poleg evharistije drugo srce svetišča na Brezjah. Vsak romar bi lahko povedal svojo zgodbo o srečanju s to podobo. Nekaj opisov te podobe smo zbrali tudi tukaj.

Na Brezjah so se zgodili marsikateri dogodki, izredna uslišanja, nenadna ozdravljenja, ki vlivajo vernikom zaupanje za njihove prošnje. Vendar je treba opozoriti, da Cerkev o dogodkih še ni ničesar izrekla, noben od izrednih primerov ni dobil uradnega potrdila Cerkve; pri presoji dogodkov, ki jih imajo ljudje za čudeže, je Cerkev zelo stroga, hoče namreč izključiti vse, kar bi izviralo iz človeške neuravnovešenosti, zanesenjaštva, živčnosti ali bolne domišljije. Kljub temu imajo določeni primeri veliko človeško vrednost. Omenimo vsaj nekatere! Leta 1863 je ozdravela 18-letna Marija Tavčar, doma iz Begunj na Gorenjskem. Božjast jo je tako strla, da ni mogla nikamor več. Dolgo časa je ležala, potem pa se je komaj premikala. Razna zdravila ji niso nič pomagala. Tržiški zdravnik Tomaž Pirc, pri katerem je iskala pomoči, ji je naravnost rekel, da kot zdravnik ne more nič več pomagati. Odločila se je, da bo iskala zdravja pri Mariji Pomagaj. Pripeljali so jo na Brezje, kjer je med sveto daritvijo prisrčno prosila Marijo, da bi mogla spet hoditi. Nenadoma je začutila, da lahko giblje ohromelo nogo. Vstala je in v veliko začudenje prisotnih odložila bergle. Se isti dan, 22. septembra 1863, se je zdrava vrnila domov. Dočakala je visoko starost 85 let. O ozdravljenju Marije Tavčar je slišala Marija Mulej iz Smokuča pri Radovijici. V 21. letu starosti je imela tako hude bolečine v glavi in revmatizem, da včasih po cel teden ni mogla jesti, ne piti in od časa do časa niti govoriti ne. Po sedmih letih neprestanih bolečin v glavi je bolezen tako napredovala, da se je bolnici desna roka v komolcu zvila. Nato ji je bolezen sključila prste leve roke, da si sama ni mogla pomagati. V zaupanju, da se je bo Marija usmilila, so jo 5. oktobra 1863 pripeljali na Brezje. Tu je Marijo Pomagaj prosila, da bi vsaj toliko ozdravela, da bi mogla sama jesti in se oblačiti. Bila je pri treh mašah. Med povzdigovanjem druge maše so nastopile bolečine, da se je v omedlevici zgrudila. Polagoma se je roka v zapestju in komolcu zravnala in postala prožna. Pri zadnjem evangeliju tretje maše pa se je po sedmih letih z desno roko spet mogla prekrižati. Med mnogimi ljudmi in več duhovniki, ki so vse to videli, je bil tudi 13-letni A. B. Jeglič, kasneje ljubljanski škof. Na levi strani Marijine kapelice še zdaj visi med mnogimi slikami podoba duhovnika, ki pred Marijinim oltarjem daruje sveto mašo. Zraven leži bolnica na postelji in okoli nje jokajoča družina. Napis na sliki pripoveduje o izrednem ozdravljenju: 0 Marija, bodi češena in hvaljena vekomaj, ker si 17. svečana 1864 tukej v ti kapelici mojo prošnjo uslišala, ko si namreč mojo zelo nevarno bolano sestro, mater 7 majhnih otrok čudovito ozdravila. Priča tega prečudniga ozdravljenja so vsi prebivalci Dvorske vasi (Dobrepolje) in slehern, kdor je to bolno revo vidil. Martin Ambrožič, mašnik. Z Marijino sliko, ki visi na isti strani kapele, se brezjanska domačinka Marija Finžgar zahvaljuje za ozdravljenje, ki se je zgodilo med mašo 15. avgusta 1907. Zanimivo je, da je prav njen sin Alojzij z redovnim imenom brat Jozafat rešil milostno podobo pred okupatorjem v drugi svetovni vojni in jo prenesel v Ljubljano.

Tudi v novejšem času ne manjka raznih izrednih uslišanj. O tem pričajo mnoge zaobljubljene podobe, ki so jih že tisoči prinesli v zahvalo za uslišane prošnje. Koliko je pisem, v katerih se premnogi zahvaljujejo za srečno vrnitev iz vojnega ujetništva, iz izgnanstva, za ozdravljenja. Še veliko več je takih uslišanj, ki niso nikjer drugje zapisana kot samo v srcih hvaležnih vernikov. Dušno ozdravljenje, ki ga mnogi pridobe prav na Brezjah, največkrat ostane skrito, je pa toliko več vredno, ker presega omejene razsežnosti človeškega zemeljskega življenja.

V brezjanski podobi Marije Pomagaj so mnogi prepoznali sledi okoliščin, ki so spodbudile njen nastanek. Slikarjevo nemoč v ječi naj bi odsevala čisto majhna upodobitev Jezuščka, pa tudi njegova golota ter popolna odvisnost in hkrati zaupanje do Matere. Jezušček stiska k Mariji glavico, išče jo z očmi, z rokami bi se rad dotaknil Marijinega vratu, a so prekratke in ji sežejo do brade. S telesom se prižema k Materi, z levo nogo stoji na prstih, desno pa steguje k njej.

Na sliki je gotovo najlepši Marijin obraz, na obrazu pa njene oči. Ko se Marija ozre Jezusa v nemoči in hkrati v silnem zaupanju, se mu vsa preda. A oči ne obrne k njemu, temveč k nam. Kamor koli stopamo v kapeli, nas Marijine oči vedno spremljajo€Ś Kako tolažljiva in vesela novica je izražena v njih! Marijino Materinsko oko nas vidi. To je potrjeno po verski resnici Marijinega vnebovzetja: Marijine oči so žive in vidijo vse naše duševne in telesne potrebe. To je povedal tudi slikar brezjanske podobe Marije Pomagaj. (p. Odilo Hajnšek)